Kulturno umetniško društvo Gallus je v okviru svoje bogate dejavnosti v Ribnici desetletja združevalo pevce, plesalce, dramske igralce, leta 1983 pa je h kulturnemu naboru dodalo še plesno skupino, Di-Dens. Za potrebe šolskega nastopa je učenke nižjih razredov osnovne šole zbrala Diana Drobnič, takrat s sestro Lučko že ime v daleč naokrog znanemu študentskemu klubu Kazina in zanje naredila prvo koreografijo, s katero so se predstavile ob neki prireditvi za zidovi stavbe učenosti. Inovativen ples jih je, v času, ko je bilo drugih izbirnih vsebin za učence bore malo, povsem zasvojil.
»Res je bilo tako. Deklice so, lahko rečem ponorele, ples je bil nekakšna izbirna vsebina, ki so se ji predale s srcem. Vedno so hotele več, neučakano se me rotile: Daina, dajmo še, pa še, pa še… Naenkrat jih je bilo v skupini več kot 40. Užitek je bil delati z njimi,« je Diana odstirala spomine na začetke delovanja skupine pred 35-imi leti v prostorih TVD Partizana Ribnica, kjer se je ena izmed generacij plesalk, danes večinoma 40-letnic, prvič srečala.
Po šolskemu nastopu so sledila leta načrtnega dela in rasti skupine ter nastopi ne le v domačem kraju. Tudi na tekmovanjih so želi uspehe. Pridružili so se jim tudi fantje, šest jih je več let bilo hrbtenica skupine.
Plesna skupina Di-Dens je delovala dobrih dvajset let, nekaj časa tudi v Kočevju. Kot največji uspeh si generacija, ki je ob videoposnetkih in porumenelih fotografijah, ob že takrat postavljenem ogledalu za vaje, ki je ves čas olepševalni detajl skoraj sto let stare stavbe, obujala spomine na obdobje odraščanja, šteje nastop junija leta 1992 v Celju. Na prvi mednarodni tekmi se je rokometna reprezentanca Slovenije pomerila proti Italiji. Polna dvorana, tako kot na drugih nastopih, jim je dolgo ploskala na njihovo koreografijo znamenitega Kan-Kana.
»Spomini na čas, ko smo odraščali. Nepozabno.« (Nina)
»Zabavno, ustvarjalno, danes bi temu rekli odštekano.« (Anelka)
»Kot vidite, plešemo, telovadimo, kot takrat.« (Jana)
»Nostalgija, treningi, zabava, pričakovanja.« (Petra)
»Ja, to je žlahtna dediščina, ki nas nese, nese.« (Polona)
»Skupne vezi se niso nikoli pretrgale. To je več kot spomin.« (Alenka)
»Ta čas se ni ustavil, z njimi ves čas živimo.« (Nina)
»Diana je bila naša druga mama. Ta odnos danes pogrešam pri pedagogih naših otrok.« (Urša)
»Ta dvorana, Diana in mi… To je pečat našega življenja.« (Lili)
»Spoznali smo določene cilje, bili smo eno.« (Ana)
»Fenomenalno, igrivo. Spomini ne bodo nikoli zbledeli.« (Grega)
»Odraščali smo drug ob drugem in bili zvezde.« (Boštjan)
»Kako nas je lepo spet videti. Kaj naj še rečem.« (Damir)
(mgć)