fbpx
E-UTRIP
Featured Dobro je vedeti Zanimivosti In zabava

Rojstvo tradicije: od bršljana, bele omele do okraskov polne jelke

Za mnoge ni lepšega, kot tisti čas, ko se iz kleti in podstrešij prinesejo škatle okraskov, lučk in božično drevo, ki je skoraj leto dni počivalo. Seveda nemalo ljudi raje okrasi naravno drevo, a kakorkoli, običaj prinaša veselje. Ste se kdaj vprašali od kod ta običaj izvira?

Tradicija božičnega drevesa je ironično pravzaprav starejša od samega božiča. Že stara ljudstva, Egipčani, Rimljani, Grki in germanske kulture so izvajali obred okraševanja dreves. Grki in Rimljani so svoje domove okraševali z bršljanom, Skandinavci in Kelti so najraje uporabljali belo omelo. So pa v tistih časih velik zdravilni pomen in druge nadnaravne moči pripisovali tudi lovorju, boru in jelkam.

Rastlinje je v času, ko je narava v teh predelih sveta z dolgimi in temnimi zimami spala, dajalo upanje, da bo na koncu le prišla pomlad. Tudi v azijski kulturi, med Japonci in Kitajci bore in ciprese povezujejo z nesmrtnostjo, les teh dreves pa se uporablja za gradnjo oltarjev in templjev.

Sveti Bonifacij in poganski hrast

Tradicija, zgodovina in deloma legenda, ki je zelo priljubljena pravi, da korenine božičnega drevesa segajo v osmo stoletje. Ta legenda sicer sloni na resnični zgodovinski osebnosti, svetemu Bonifaciju (675-754) in zgodovinskem dogodku uničenju hrasta poganskega boga Votana. Svetnika sicer imenujejo tudi »apostol Nemčije«. S 30. letom je kot benediktinec, s pravim imenom Vinfrid, prejel mašniško posvečenje in širil vero med nemškim narodom. Čez nekaj let mu je v Rimu papež nadel ime Bonifacij, kar pomeni dobrotnik. Bonifacij se je po nekaj letih, za božič leta 723 vrnil iz Rima na svoje domače, nemško ozemlje. V času njegove odsotnosti so se tamkajšnji prebivalci vrnili k čaščenju poganskih bogov in se pripravljali na praznovanje zimskega solsticija z žrtvovanjem mladeniča pod hrastom poganskega boga. Bonifacija je prevzela jeza in je v besu posekal starodaven hrast. Opazovalci so s strahom opazovali kaj se mu bo zgodilo, kdaj bo bog pokazal svojo jezo. A Bonifacij je delo dokončal in iz debla naredil kapelo v čast Sv. Petru. To dejanje simbolno pomeni zmago krščanstva v Nemčiji nad poganskimi božanstvi.

Drevo v večini družb predstavlja simbol življenja in plodnosti. Življenjski cikel dreves, ki jeseni in pozimi izgubi liste, spominja na človeški krog življenja in smrt.

Iglavce pa so od nekdaj povezovali z vitalnostjo in jim pripisovali nadnaravne moči. Zimzelene rastline namreč iglice obdržijo celo leto.

Druga legenda je vezana na glog, imenovan tudi »Sveti trn«, ki so ga odkrili v opatiji Glastonbury v Angliji in cveti v božičnem času. Glog so častili kot relikvijo, ker legenda pravi, da izvira iz vejice Jezusove trnove krone. Ta cvetoči grm je tako prispeval k ideji, da je z božičem povezano drevo.

Luthra so prevzele zvezde

Luther velja za začetnika okraševanja božičnih dreves.

O izvoru božičnega drevesa kroži nešteto legend, glede okraševanja pa nekako velja dejstvo, da so zanj zasluženi Nemci. Prebivalci območja Nemčije so drevesa okrog božiča okraševali že v srednjem veku, namreč bili so prepričani, da okrašena drevesa na božično noč obrodijo in zacvetijo.

Tudi po tem, ko se je krščanstvo v Evropi dodobra ustalilo, so ljudje v času konca leta odhajali v gozd in s sadjem in ostalimi dobrotami krasili drevesa. Ta navada, ki je bila ostanek poganstva, je skrbela duhovnika Martina Lutherja. Neko noč pa se je duhovnik vračal domov iz cerkve, kjer se je pripravljal na pridigo za božično mašo. Noč je bila jasna in prevzele so ga zvezde, ki so svetile med vejami dreves ob poti. Da bi domačim poustvaril čudovito kuliso in vzdušje, je drevesce postavil kar v hiši in ga okrasil s svečami, ki simbolizirajo zvezdno nebo. Legenda ni zgodovinsko dejstvo, a vendar Luther velja za začetnika okraševanja božičnih dreves.

Prva uradna poročila o okrašenih božičnih drevesih sicer spadajo v 17.stoletje, ko naj bi prebivalci ob meji med Nemčijo in Švico krasili drevesa z jabolki, oreščki in barvnim papirjem. Tradicija obdarovanja z darili pa se je v Evropi in ZDA začela ob koncu 18.stoletja, obdarovanje v času zimskega solsticija so poznala tudi poganska ljudstva Rimskega cesarstva. Darila so najprej vesili na drevo, kasneje, ko so konec 19. stoletja izumili darilni papir, pa so jih predstavili pod drevo.

Tradicijo božičnega drevesa so v Slovenijo prinesli nemški uradniki, trgovci in obrtnik. Leta 1845, je nemški pivovar Peter Luelsdorf v svoji gostilni v Ljubljani postavil in okrasil božično drevo. Preden je ta nov običaj prišel na obrobje mesta, na kmete, je preteklo kar nekaj voda. Običaj je bil tam namreč neznan celo do 1. svetovne vojne.

Lahko bi rekli, da ima s praznovanjem božiča in božičnim drevescem svojo tradicijo vsaka država, kraj ali vas. A zagotovo je najlepša tradicija tista, ki jo ustvarite doma.

M. L.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki