Možganska kap je stanje, ki prizadene različna področja človekovega delovanja: sposobnost gibanja, govora, požiranja, zadrževanja vode in blata, pogosto pa so prizadete tudi umske sposobnosti, kar lahko vodi v razvoj depresije. V strokovnih bukvah opisane spremembe po možganski kapi, ki se berejo kot abeceda te bolezni, pogosto vodijo v socialno izolacijo. Vse našteto je za marsikoga zelo obremenjujoče, a je sodelovanje pri zdravljenju in rehabilitaciji ključnega pomena, česar se še kako dobro zavedajo tudi v Klubu CVB (cerebrovaskularno bolezen) Kočevje, ki v mestu ob Rinži deluje od maja 2017.
Njegovo seme je posejal eden od tamkajšnjih članov, ki je bil pred tem aktivno vključen v rehabilitacijski postopek po kronični poškodbi (imel je težave z govorom), v centru Soča v Ljubljani. Dal je pobudo, da bi lahko njegovi sotrpini pletli vezi in drug drugega bolj spoznavali v lokalnem okolju, se programsko družili, pridobivali informacije in navsezadnje tudi tako, pred obročem depresije, krepili zdrav življenjski slog. V Ljubljani so mu prisluhnili in za pomoč prosili nekoga, ki bi mu bil pripravljen pomagati in ustanoviti klub v Kočevju, logopeda in fizioterapevta.
»Več kot pet let skupaj s prostovoljkami delam z ranljivimi skupinami ljudi, ki jih je med nami res veliko, a jih pogosto spregledamo, zato me je še bolj prevzelo, da se jim pridružim in seveda pomagam,« razlaga Martina Vrečič, predsednica društva Podajmo si roke, v okviru katerega so svoj kotiček topline našli tudi člani CVB kluba, ki je bil ustanovljen ravno ob njeni pomoči. Teh je trenutno enaindvajset iz Kočevja in Ribnice, z družinskimi člani, svojci, prijatelji in strokovnjaki pa druščina, čigar vrata v svoji neskončnosti odpira predvsem lepa beseda, pa šteje več kot 40 žena in mož.
»Življenje je nemirna reka, ki na vsake toliko časa spremeni svoj tok. Tudi mojega je, v trenutku,« besedo prevzame Dušan Rauter, nekdanji izjemni nogometaš Kočevja, sicer vsestranski športnik. Pred dvema letoma ga je udarila bolezen, a se je z njo, kot se je malce pošalil, takoj odločno spogledal. Ni obupaval, kar so sicer mnogi, žal. »Pri procesu okrevanja sem upošteval navodila zdravnikov, prisluhnil nasvetom prijateljev, prostovoljcev in ob pomoči družine zaupal vase. V društvu sem dobil moč in izzive, predvsem kreativnost, ki krepi telo in duha,« pohvali prijatelje Dušan, sicer predsednik kočevskega kluba, in doda: »Vsem nam gre na bolje, saj nas z usodo možganske kapi ali drugih bolezni možganskega ožilja, tesno povezujejo druženja, izleti, delavnice, predavanja, individualni pogovori, mesečna srečanja in še vrsta drugih dejavnosti.«
Med njimi je tudi najmlajši (34 let), najstarejši šteje 73 pomladi. Eden izmed njih, 50-letnik, sicer vrsto let ljubitelj kapljice in cigaret, nam je zaupal svojo zgodbo. »Po kapi se mi je življenje spremenilo za stokrat na bolje. Šele bolezen mi je pomagala opustiti eno in drugo,« vesel in srečen objame Martino. Tudi njenemu partnerju je trenutek pri štiridesetih zasukal življenje. Upala je, da ga bo počasi postavila na noge, ob nenehnem spremljanju njegove rehabilitacije, mnogokrat tudi s težavnimi vprašanji. In uspela. »Na nekatera je bilo možno odgovoriti takoj, prave odgovore na druga pa prinese šele čas, nove življenjske izkušnje in druženje z ljudmi s podobnimi težavami,« razgrne del terapijskega procesa. Med slednjega sodijo tudi mesečna srečanja članov kluba že od leta 2017 v Domu starejših občanov Kočevje, kjer so naleteli na izjemno podporo direktorice Lidije Vardijan, Gasilska zveza Kočevje pa jim nudi prostore za vadbo. Pred novim letom so tam izdelovali voščilnice, za kar se zahvaljujejo tudi tajniku zveze Igorju Kaliniću. Sicer ima društvo na široko odprta vrata za vse tiste, ki to pomoč potrebujejo; pričakujejo vas na tel. številkah 041 481202 (Dušan), 068 149116 (Martina) ali po elektronski pošti: klubcvb.kocevje@gmail.com.
(mgć)