Turisti v tranzitu ali turisti, ki so namenjeni prav v Kočevje, zagotovo ne spregledajo ene najlepših vil v Kočevju. V vili Sajovic je družina Artač pred dobrimi dvajsetimi leti začela zgodbo Gostišča Veronika. A ta se je pravzaprav začela pisati po naključju – oziroma iz potrebe. Družina se je sprva ukvarjala s proizvodnjo in prodajo otroških oblačil, in ker svojih poslovnih partnerjev niso imeli kje nastaniti, se je porodila ideja o gostišču, ki je danes glavna dejavnost našega sogovornika Klemna Artača.
»Starši so v času Jugoslavije začeli s proizvodnjo in prodajo tekstila. S pleteninami, puloverji, kasneje s proizvodnjo otroških oblačil. Po osamosvojitvi, ko se je ta klasični trg zasul, smo začeli z uvažanjem vozičkov, previjalnih miz in ostale opreme. Posledica je bila, da smo zaradi tega odprli tudi nekaj trgovin in smo bili prisotni praktično po celi Sloveniji. Imeli smo okoli 30 zaposlenih v proizvodni tekstila,« del njihovega podjetja je bil tudi izvoz, se spominja Klemen Artač.
In v Kočevje so začeli prihajati poslovni partnerji iz tujine, predvsem iz Belgije in Nizozemske. Ker je bila ponudba nastanitev v Kočevju v tistem času skromna, so si sami začeli iskati namestitve, predvsem na Bledu. »Morali smo hoditi z vzorci na Gorenjsko. Kot proizvajalec nismo izhajali iz pozicije moči. Tako smo prišli na idejo, da bi bilo dobro, da imamo nekaj, kar imamo sedaj. Ker jih enostavno nismo mogli namestiti, smo prišli na idejo, da bi odprli penzion,« pojasni Artač.
Zgodba Veronike, kot jo poznamo danes, se je začela pisati na temeljih popolnoma uničene stavbe. Ker je bila cena dobra, so stavbo leta 2000 kupili, a ideja o penzionu še ni bila docela dodelana.
»Zelo rad delam, a v določenem trenutku se naješ dejstva, da moraš vstati ob 4. zjutraj, se z vzorci v kovčku odpeljati na drug konec Slovenije in biti dva dni na poti. In sem si želel dela v okolici doma.« Trg tekstila je počasi postal nasičen s kitajskimi izdelki, s katerimi je bilo praktično nemogoče tekmovati. S tekstilom so popolnoma zaključili leta 2008.
Najprej so prenovili streho in fasado, potem je bilo potrebno urediti dokumentacijo za spremembo namembnosti, ker je bila to prvotno družinska hiša.
Leta 2005 so prerezali otvoritveni trak
V Veroniki lahko prespi do 20 oseb, ki jim postrežejo okusen zajtrk, po potrebi kosilo in večerjo. Če ostanejo več dni, se prilagodijo njihovim željam. »Recimo Francozom zelo prija sladko, tudi za zajtrk. Zato jim pridemo naproti s kakšnimi rogljiči, torticami ipd.«
Artačevi v svojem gostišču z veseljem pozdravijo motoriste. »Imamo posebni motoristični almanah, ker so mi motoristi zelo draga skupina. So zelo preprosti in z lahkoto jih postrežeš. V tem almanahu beležim prihode motoristov že od leta 2011. Zapišejo, od kod prihajajo in kam gredo. To je ena takšna naša posebnost.«
Kot zelo zanimivi gosti so se mu v spomin vtisnili tudi pisatelji, ki so bili del projekta Pisateljska soba/pisateljska Jazbina in so za čas pisanja bivali v Veroniki. V njihovi knjigi pohval je med drugim zapisano tudi ime Oliverja Dragojevića.
V kuhinji Gostišča Veronika je najbolj pestro v času malic, ki jih tudi dostavljajo po podjetjih ali na dom. Okusne in bogate malice poskrbijo za vsak okus. Vabljeni v Gostišče Veronika! Friderik vas tam ne bo dočakal, bo pa osebje poskrbelo, da boste od tam odšli siti in spočiti.