Z ozirom na katastrofo, ki je nedavno prizadela celotno Miklovo hišo in ob hkratnem upoštevanju zgodovine likovno razstavne dejavnosti v Ribnici se zdi, da Galerija Miklova hiša ponovno odpira prvo poglavje znane Becekettove drame Čakajoč Godota. »Življenje« ribniške galerije že od samih začetkov nemalokrat spominja na ujetost v neskončnem ciklu čakanja in upanja na boljšo prihodnost, ki ga z dneva v dan doživljata tudi glavna akterja v znamenitem delu irskega dramatika Samuela Becketta.
Čeprav se na prvi pogled morda zdi, da vsem poznana zgodba dveh brezdomcev, ki se vsak dan srečujeta ob cesti pod drevesom in neutrudno čakata na prihod odrešilnega Godota, izključuje vse možnosti upanja, je v resnici to ena od njenih osrednjih tem. Čeprav kompleksna in subtilna. Vsak dan namreč k njima prihaja deček s sporočilom, da bo Godot zagotovo prišel. Morda ne danes, jutri pa zagotovo. In tako prihaja z dneva v dan. Z istim sporočilom. Pa je prišel? V Beckettovi različici ne. Brezdomca pa sta kljub močni negotovosti vseeno čakala in ohranjala tisti mali, skoraj zanemarljiv delček upanja, ki pa je na koncu vselej odigral ključno vlogo. Ohranjal ju je pri življenju.
Sorodno dramo, v upanju na drugačen zaključek, na trenutke piše tudi ribniška galerija.
Galerijska dejavnost v Ribnici svoje začetke beleži z odprtjem Petkove galerije, ki je od leta 1972 naprej delovala v pritličju ribniškega gradu in velja za prvi namensko urejen razstavni prostor v središču Ribnice. Kljub temu, da je vzpostavitev galerije pomenila izjemno pridobitev za ribniško kulturno sceno, pa je bil prostor v Petkovi galeriji v veliki večini prilagojen predvsem muzejskim, ne pa tudi likovnim standardom, zaradi česar so začeli njeni vodilni akterji že kmalu po odprtju opozarjati na neustrezne razstavne pogoje.
Nenehno prisotne težnje po obsežnejšem in primernejšem galerijskem prostoru, ki so rezultirale v nekaj manj kot dve desetletji trajajočem »obdobju upanja«, so se končno uresničile konec osemdesetih let, ko se je razstavni program iz Petkove galerije skoraj v celoti preselil v takrat zasilno prenovljeno pritličje Miklove hiše. Pridobitev primernega in v začetku devetdesetih let tudi prenovljenega galerijskega prostora, ki je bil namenjen občasnim razstavam aktualne slovenske likovne produkcije, je pomenila dokončno vzpostavitev kontinuirane ter strokovno vodene galerijske dejavnosti v ribniški dolini.
Ribnica je s kakovostnim razstavnim programom in zavidljivim galerijskim prostorom, ki ga je slovenska javnost poimenovala Mali Cankarjev dom, kmalu postala prepoznaven likovni center v Sloveniji. Nedolgo po vzpostavitvi galerijske dejavnosti v Miklovi hiši pa so se, zaradi pomembnosti in obsežnosti likovne zbirke, ki se je vzpostavila in vztrajno nadgrajevala prav v obdobju »čakanja« na ustrezen razstavni prostor, pojavile težnje po postavitvi stalne razstave. S to zamislijo je ribniška galerija ponovno stopila na pot upanja za svetlo prihodnost, v kateri bo obsežna in referenčna likovna zbirka ugledala luč sveta. Zaradi vseprisotnega zavedanja o dragocenosti zbirke in nujnosti njene javne predstavitve so se zaposleni ves čas delovanja galerije vztrajno zavzemali, da bi le-ta zaživela kot stalna galerijska postavitev. V ta namen so bili izdelani tudi štirje celoviti idejni projekti (prvi 1996, zadnji 2021), ki so predvidevali različne rešitve za smiselno, predvsem pa potrebno širitev galerijske dejavnosti. Zbirka, ki danes šteje že preko 800 del najpomembnejših slovenskih sodobnih likovnih ustvarjalcev in jo Ribnici zavida marsikatera slovenska galerijska ustanova, danes še vedno potrpežljivo čaka v depojskih prostorih. Čaka, ker ve, da bo peti idejni projekt zagotovo realiziran.
Čakanje in upanje na svetlo prihodnost, ki sta tako rekoč postala že del vsakdanjega ritma ribniške galerije, pa sta konec julija dobila še dodatno epizodo. Eminenten galerijski prostor, ki je s svojo značilno arhitekturno podobo postal prepoznavni znak Galerije Miklova hiša je čez noč povsem spremenil svojo obliko.
Zajeten izliv vode je v prostorih Miklove hiše povzročil nepredstavljivo škodo, ki bo galerijo morda ponovno potisnila v držo, ki spominja na zgodnje obdobje likovno razstavne dejavnosti v Ribnici. Kljub izzivom, s katerimi se galerija sooča že od samih začetkov, v trenutni situaciji pa se morda zdijo celo nepremostljivi, verjamem, da je njena prihodnost jasna in svetla. V to je pač preprosto treba verjeti. Kot tudi v to, da bo ob nadaljnji podpori lokalne in nacionalne skupnosti, kljub kriznim časom vseeno uspela ohraniti kakovostne in trdne temelje za bodočnost.
Ponavljajoča se rutina in pričakovanje, ki ga v Beckettovi drami vzbuja vsakodnevni dečkov prihod, poudarja nenehno upanje obeh brezdomcev, da se bo nekaj spremenilo in da bo Godot vendarle prišel in prinesel smisel njunemu čakanju. Verjamemo, da bo imela Galerijska drama vsaj en odstavek več kot originalna Beckettova različica. Deček ne bo več prihajal z obljubo »Prišel bo jutri.«. Odprl bo vrata ribniškega kulturnega hrama in povedal: »Prišel je!«.
Ana Koščak, Galerija Miklova hiša