Na vasi je že od nekdaj tako, da vsega dela na moreš opraviti sproti. Tudi košnje ne, še posebej, če ti vmes zagodi vreme, kot je članom Vaškega etnološkega turističnega društva Veter z Brega pri Ribnici. Od ustanovitve leta 2006 so kot izvirno dejavnost izpostavili ročno košnjo v drugi polovici junija, tokrat pa je devet mož to orodje v roke prijelo te dni.
V svitu zore so se zbrali na parceli pri njihovem priljubljenem zbirališču, ličnem vaškem kozolcu, dokler je bila na travi še rosa. Sprva so taktno nabrusili kose, ki so poldrugo uro združeno pele pri tem, žal skoraj že pozabljenem kmečkem opravilu. Tokratni dogodek so poleg Veslih Ribničank popestrili tudi člani folklorne skupine Grmada Velike Poljane s svojimi prirejenimi plesi, ki so se nekaj dni prej udeležili mednarodnega festivala v makedonskemu Ohridu.
»V vrsti letnih snidenj je košnja na starodaven način res nekaj posebnega, saj tako, kot nikjer drugje v okolici, združujemo ljudi in ohranjajmo tradicijo,« je dejal Andrej Klun, ustanovni član in dolgoletni predsednik društva Veter. Če bi bila parcela večja, bi lahko v košnjo vpregli še najmanj ducat vaških koscev, ti pa so zagotovo najbolj usklajeni oziroma izkušeni.
Ko je pod Jožetom, Alojzom, Mihom, Francetom, Janezom, Metodom, Tomažem, Marjanom in Francetom padla več kot polovica parcele, so na robu ubrano završale pevke Vesele Ribničanke, članice tamkajšnjega Društva podeželskih žena. »Mednje smo prišle, da bi jih opogumile, da bo kosa lažje tekla,« se je smejalo njihovi predsednici, Marinki Vesel.
Čas je za malico in osvežitev, so bili poklicani moški v senco pod kozolcem, ko je na travniku prikupno dekle z grabljami v rokah zasnubil vaški mladenič. »Ja, tudi ljubezen se je marsikateremu koscu prikradla ob teh opravilih, na sploh pa so bili brški fantje z Brega znani kot izjemni vasovalci. Današnja košnja je obudila te spomine,« je razložil Andrej.
Ajdovi žganci z mlekom so najboljše okrepčilo za utrujene roke in prazne želodce, povrh so jim pevke postregle opečene kruhke, namočene v jajcih in hruškovo vodo. Tako kot nekoč, da bi zdržali na soncu, saj so z delom začeli zarana.
»Vsakomur je bila čast, ko so nam ponudili, da prejmemo koso v roke. Še bolj pa, da jo kujemo,« se spominja kosec Lojze, ki je po malici, predenj je odšel, orodje že nabrusil za naslednjo košnjo.
(mgć)