Ob 80. obletnici zgodovinskega zasedanja Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in ohranjanja spominov na organiziran, oborožen in predvsem hraber upor, ki je zagotovil ohranitev ozemlja, jezika in kulture – tistega, kar nas povezuje kot narod, je (tudi) o uporu, ki je danes še kako aktualen, razmišljal Milan Kučan. Prvega predsednika Slovenije je na pogovornem večeru v imenu občinskega odbora ZB Kočevje gostila prof. Meta Kamšek.
Človek, ki se ne ukvarja s politiko, težko razume kaotične (vojne) razmere v svetu in še manj ve, kako se temu toku dogodkov upreti. Kučan je dejal, da žal živimo v času uporov, ki so različni in različno motivirani. Upor leta 1941 je treba razumeti v kontekstu časa in razmer, ki so do tega vodile. Ločnica med kolaboracijo in ljudskim uporom je zgodovinsko povsem jasna.
Kako do sprave?
»Pravo razumevanje sprave pomeni sposobnost živeti z zgodovino in preteklostjo tako, kot se je zgodila,« je o jezu, ki se je med Slovenci po osamosvojitvi zelo poglobil, razmišljal Kučan in dejal, da je bil upor leta 1991 posledica krize na vseh področjih skupnega življenja v nekdanji državi. Mehanizme za preprečevanje vojn in konfliktov držijo v rokah velike države, ki vojne tudi netijo. Beseda “mir” je skoraj bogokletna in prezrta. Nihče se ne vpraša, zakaj se vojne začenjajo? Ko utihne orožje, se vojskujoče strani usedejo za mizo. Tako bo tudi v Ukrajini, v Palestini. Vmes pa potoki krvi nedolžnega ljudstva, begunci, krize po svetu in gorje. Le zakaj? Mednarodno pravo je poteptano. Kam pelje ta svet? Zato se je danes treba upreti militarizaciji, ki je šla čez vse meje in ogroža obstoj planeta, krati človekove pravice in poglablja socialne razlike, ki navsezadnje poganjajo množice beguncev v evropski prostor, je prepričan Kučan.
(mgć)