Tradicionalni, že 47. Sejem suhe robe in lončarstva, turistično-etnološka prireditev, ki se v teh krajih že od nekdaj piše z veliko začetnico, je minulo nedeljo v bukovo-leskovo deželo privabila nekaj tisočglavo množico, čeprav nekoliko manjšo kot prejšnja leta. Nič zato, saj se je v središču dežele suhe robe našlo prav vse – od žlice, metle, zobotrebcev in lesenih ter lončenih posod do »vseh stvari, ki jih srce poželi«. Direndaj se je letos, začel nekoliko drugače kot sicer. Na prižnico, osrednji prireditveni prostor nedaleč od župnijske cerkve sv. Štefana, so kmalu po prvi jutranji maši stopili govorci: Jože Zakrajšek, predsednik Turističnega društva Ribnica, ki je organizator sejma od začetka, ribniški župan Samo Pogorelc in slavnostni govorec, predsednik državnega sveta Marko Lotrič.
Spodbuda za rokodelce
»Lepo je videti to ikonografijo ohranjanja preteklosti s sedanjostjo,« je dejal Lotrič in dodal, da se država čedalje bolj zaveda pomembnosti davčnih olajšav za rokodelce. »Sprejeli smo zakon o rokodelstvu, kar pomeni, da je državi mar za to panogo. Seveda bi si želel več denarja za to panogo, ki nam ohranja podeželje,« je še dejal. Jože Zakrajšek je poudaril, da je sejem, tako kot vsako leto, živ, prav tako pa je še vedno nekaj mojstrov, ki znajo ročno iz lesa narediti izdelek, ki ima tržno vrednost. Spodbudno je tudi to, da se te obrti lotevajo tudi mladi.
Za varnost poskrbljeno kot nikoli doslej
Na sejem, ki Ribnico v začetku septembra postavi na najvišje mesto slovenskih etnoloških prireditev, je ponosen tudi ribniški župan Samo Pogorelc, ki je pritrdil, da je bilo za sejemsko dogajanje poskrbljeno kot še nikoli doslej – z okrepljenim številom tako uniformiranih policistov kot tistih v civilu. »Nič nismo prepuščali naključju. Sami veste, da je bilo zadnjih 14 dni zaradi romske problematike pri nas kar napeto. Smo varna občina in tako želimo ostati vselej.« Med številnimi visokimi gosti si je sejem, ki je praznik rokodelstva in podjetništva, ogledal tudi minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar. Z razlogom: »Že ob prihodu iz ljubljanske smeri sem opazil policijske patrulje, ki skrbijo za varnost, ki je v Ribnici stabilna. Srečal sem tudi vesele ljudi, ki se počutijo varne. Naj tako ostane,« si je zaželel minister.
Ko zdumarji tarnajo
Po govorih je sledila sejemska povorka, na kateri se je predstavilo 12 skupin: od krošnjarjev s krošnjami na rami, izdelovalcev suhe robe in lončarjev, ki so na vozu s konjsko vprego vihteli kolovrat in obdelovali les, do folkloristov, podeželskih žena, koscev, narodnih noš, lovcev, čebelarjev in drugih. Med več kot tristo stojnicami je bilo zelo živahno. »Zaenkrat se mnogim denarnice držijo zadnjice. Ne vem, kako bo popoldne,« je tarnal prodajalec na stojnici, medtem ko je barantal in privabljal kupce, govoreč, da vse, kar vidijo, diši po pristnih domačih izdelkih – nič ni kitajskega. Pa so mu verjeli?
Dokler je gneča, naj traja
Enako tudi drugemu »zdumarju«, ki so mu, preden so razvezali »tošel«, prisluhnili tudi glede »ribniškega procenta«. Ribničan namreč kupi leseno žlico za en evro, proda za dva, a s tistima dvema procentoma le s težavo preživi. Do naslednjega sejma. Bi bilo treba kaj spremeniti v zasnovi te prireditve? Smo vprašali Metoda Jakliča, starosto ribniških sejmov, ki je še posebej ponosen na vnuke – tri korenjake, kot jim pravi – Anžeta, Nejca in Marka, ki že zdaj znajo obdelovati bukove deščice in izdelovati obode za sita in rešeta. »Čeprav je zmeraj glih, jaz ne bi nič spreminjal. Dokler je gneča, naj traja,« zagotovo bodo organizatorji brez zadržkov prisluhnili humornemu in (rahlo) zbadljivemu, sicer pa praktičnemu prenašalcu znanja na mlajše rodove, ki veliko stavi na izročila Ribn’čana Urbana.
