6. oktobra bodo občani Kočevja ponovno odšli na volišča. Pred nadomestnimi volitvami smo k pogovoru povabili vse štiri županske kandidate. Poleg Gregorja Koširja, ki kot podžupan občino začasno vodi, so kandidati za župansko funkcijo še Alenka Jelenovič, Vesna Lisac in Robert Tomazin. Kandidatkama in kandidatoma smo pod istimi pogoji postavili enaka vprašanja, na katera so se prej lahko pripravili. Pogovore objavljamo v celoti do petka po naključnem vrstnem redu.
V povezavi z romsko problematiko pogosto slišimo besede: “češ, nič se ne da rešiti čez noč.” Kljub temu … Kaj bi se v povezavi z romskim vprašanjem dalo rešiti relativno hitro? Kaj bi Občina Kočevje lahko naredila, da zniža stopnjo kriminala?
Ker vemo, da so integracijske zgodbe razporejene na več let, kar zadeva šolanje, zaposlovanje itd., lahko relativno hitro omejimo kriminaliteto.
Na tem že mesec in pol intenzivno delamo. Delali smo tudi že prej. Naše sodelovanje s policijo je zelo tesno, kjer v bistvu iščemo možnosti, kako jim lahko pomagamo, tudi z okrepitvijo videonadzora, redarske službe itd. Dokler stvari potekajo tako, smo zadovoljni. Bolj me skrbi, kaj se bo zgodilo, če se bo poslabšala kadrovska situacija v policiji. Kar zadeva mehke vsebine, vrtec deluje dobro, šole delujejo dobro, čeprav ni dovolj motivacije za dokončanje. Tisto, kar bi lahko ponudili, in mislim, da bi to lahko izvedli jeseni, je, da bi preko socialnega podjetništva zagotovili zaposlitve vsem Romom, ki bi to želeli. Da jim pokažemo, da je možno vstopiti v delovno razmerje in delati. Tako kot nekateri zdaj opravljajo družbenokoristno delo v komunali, bi jih vključili v delovno razmerje.
Občina je romski skupnosti zagotovila ustrezno infrastrukturo in vse možnosti, da se normalno vključijo v družbo. Kje vi vidite problem? Kdo v verigi – od države, CSD-ja, Fursa, policije, tožilstva, sodstva – ne opravlja svojega dela, da je v Kočevju še vedno toliko kriminala, toliko otrok, ki niso dokončali šole, in toliko nezaposlenih Romov?
Da razčistimo glede infrastrukture. Res je, občine smo za to zadolžene, in mi smo zagotovili osnovno infrastrukturo, ker gre za nelegalna naselja. To pomeni, da smo pripeljali osnovni vod, nato pa smo s pomočjo CSD-ja in socialnih transferjev uredili razdelitev vode in elektrike. Ni Občina plačala vse infrastrukture, Romi so si jo plačali sami, preko socialnih transferjev. Tudi najemnine so bile urejene, tako da plačujejo pavšalni znesek za zemljo, ki jo uporabljajo. Ta osnova je torej urejena. Zdaj pa sledi legalizacija teh objektov in nekateri so s tem že začeli oziroma zdaj vzpostavljamo ta sistem. Kar je še pomembnejše, kaj lahko naredimo še več … Okrepili smo programe za vključevanje več romskih otrok v vrtce. Romi v Kočevju hodijo v šolo, problem je, da jih le malo šolanje zaključi. Nimajo motivacije za nadaljevanje, in tukaj bi morala država uvesti nekatere spodbude oziroma pogoje. Brez tega pač ne bo šlo. To že mesec dni razlagam vladi. Tretja stvar je kriminaliteta. Ta je podobna kot v Novem mestu, Škocjanu, Črnomlju itd. Država ima v jugovzhodni Sloveniji sistemski problem. Tukaj se romska skupnost ni dovolj dobro prilagodila. Deloma se je preusmerila v kriminal. To pa je zelo žalostno za tiste, ki bi se radi normalno vključili, in tukaj imamo veliko težavo – konflikt tudi s tistimi Romi, ki bi radi normalno živeli, se vključili v družbo, šolali otroke, delali, se zaposlili. Mi moramo poskrbeti tudi za njih, da bomo lahko tisti nepravilen način življenja obsojali.
Kaj menite, kako mladi živijo v Kočevju? Zakaj je toliko preseljevanja, in kako bi se to dalo ustaviti? Ter kako bi lahko preprečili beg možganov in s tem izgubo gospodarskih možnosti v Kočevju?
Izhajam iz sebe, saj sem odraščal v nekem drugem Kočevju. V bistveno bolj depresivnem Kočevju, kot je danes. Danes so pogoji veliko boljši.
Danes so na voljo službe, možnosti opravljanja pripravništev, praks … Podjetja se vključujejo v izobraževalne procese. Imamo podjetja, ki to lahko izvajajo. Je pa nekaj res – mladi gredo v Ljubljano, kar je tudi prav, da nekaj časa tam ostanejo, študirajo, spoznajo svet – z upanjem pa me navdaja to, da se jih veliko vrača. Imamo tudi nekaj ljudi v srednjih letih, ki se vračajo v Kočevje. Konkretnega neto odliva več nimamo. Prebivalstvo se po 30 letih v Kočevju ponovno rahlo povečuje. Dejstvo pa je, da moramo ustvariti še boljše pogoje na področju izobraževanja, in tukaj upam, da se bodo vključila podjetja. Druga stvar pa je, da moramo ustvariti socialno življenje. Če ni socialnega življenja, ni mladih. Tukaj bomo sodelovali z mladinskimi klubi, prostori za druženje mladih, s koncerti, ki bodo namenjeni mladim. Ko bomo dosegli oživitev socialnega življenja, bodo raje ostali tukaj kot v Ljubljani, ki je dvakrat ali celo trikrat dražja za življenje.
Po drugi strani pa se prebivalstvo stara. Kako bi lahko pomagali starejšim in onemoglim? Kaj lahko Občina stori v okviru dolgotrajne oskrbe?
Mi že namenjamo več kot 100 tisoč evrov za starejše in njihovo oskrbo. Imamo tudi manjše programe, ki jih večina občin nima. Na primer program Sopotnik, v katerega je vključenih skoraj 700 starostnikov, ki občasno potrebujejo prevoze in pomoč. Veliko delamo tudi na tem, da lažje pridejo do zdravnika in do oskrbe. Imamo program pomoči na domu, a ga zaenkrat ocenjujem kot pomanjkljivega. Zato je občinski svet sprejel nov odlok o ustanovitvi novega zavoda, ki mu lahko rečemo tudi zavod za dolgotrajno oskrbo starejših. Zdaj imamo podlago in zakonodajo ter bi lahko vzpostavili center za dolgotrajno oskrbo. To ne pomeni le, da bo iz tega centra izhajala pomoč na domu za starejše in invalide, kot so dostava kosil itd., ampak bo nudil celovito oskrbo. Starostnik bo imel dostop do fizioterapije, zdravnika, psihologa, psihiatra (če bo potrebno), socialnega delavca. Skratka, združili bi dolgotrajno oskrbo z zdravstvenim domom, ki ima zdaj bistveno več kadra kot pred leti. Tako bi združili in ponudili celotno paleto storitev za starostnike. Nekaj bo seveda plačljivo, nekaj bo krila zavarovalnica, nekaj zakon o dolgotrajni oskrbi, nekaj Občina. Moramo imeti nekakšno strukturo, kjer bomo sprejeli naše starostnike in jim ponudili dostojno bivanje. To je sedaj osrednja točka, kjer ne želimo sodelovati s koncesionarji in zasebnimi podjetji.
Sociala in zdravstvo sta dve področji, kjer mora Občina ohraniti javni pristop, saj lahko le na ta način zagotovimo kontrolo in kvaliteto. To je tisto, kar nas najbolj zanima – center za dolgotrajno oskrbo starejših.
Kako ocenjujete trenutno prometno povezavo med Kočevjem in Ljubljano? Kaj lahko občina stori pri nemogočih gnečah na Škofljici?
Smo žrtve povečanega prometa. Tako slabega stanja v prometu, kot ga trenutno doživljamo v Ljubljani in okolici, še ni bilo. Ljubljana in Slovenija imata tukaj velik problem, mi pa smo tisti, ki zdaj to občutimo. Škofljica je problem, s katerim se ukvarjam že 15, 20 let, in je znova obstala. Zanimivo je, da nekatere stvari pripeljemo do točke, kjer smo sodelovali tudi župani teh občin. Predstavljeni so bili načrti za obvoznice in obnove. Na nekaterih mestih so že potekali razpisi, potem pa pride nova vlada – in tukaj bom konkreten, ministrica Alenka Bratušek – in zadeva gre v predal ter se ne premakne niti za milimeter. To je prava škoda. Lahko ostajamo proaktivni, ampak cesta Kočevje–Ljubljana se bo spremenila samo s sodelovanjem države, ko nam bo ta dala zeleno luč. Trenutno se ta vlada obnaša zelo mačehovsko.
Kaj menite o ureditvi prometa v Kočevju? Kaj je v vašem načrtu? Kakšna se vam zdi prometna ureditev v centru?
Urejamo državno cesto, ki je ta trenutek najpomembnejša. Kot vidite, se gradi krožišče pri Yaskawi. Dobimo tudi semaforje pri Sparu. Naslednji projekt je krožišče pri Zdravstvenem domu, ki je že v fazi projektiranja in dogovorov z državo, to ni več vprašanje. Rešiti moramo še križišče pri Nebotičniku, ki predstavlja veliko težavo. Ko bomo vse to uredili v nekaj letih, bo promet čez center bistveno manj pomemben, kot je zdaj. Res pa je, da so mnenja glede prometa čez center zelo različna. Nekateri menijo, da bi moral ostati odprt, mnogi pa so zadovoljni, da je promet zdaj bistveno bolj umirjen. Moje mnenje je, da oživljanje centra ni odvisno od tega, koliko avtomobilov gre čez njega. Več moramo narediti na področju trgovin in objektov, ki bodo ponujali storitve, ter predvsem vrniti življenje na ploščad. Vsi manjši dogodki bi se morali vrniti na ploščad. Ko bomo to dosegli, bo center drugače zaživel. Trenutno tudi v času konic, zaradi novega semaforskega sistema pri Zdravstvenem domu, ne zaznavamo večjih zastojev. Verjemite, stvari bodo šle na bolje, in morda bomo nekoč lahko razmišljali celo o tem, da bo promet tako tekoč, da bomo center lahko popolnoma zaprli. Za zdaj je trenutna rešitev dober kompromis – promet še vedno teče skozi. Delamo pa tudi na zagotavljanju obvoznic. Naslednji projekt, ki je predviden v naslednjih petih do desetih letih, je obvozna cesta skozi Podgorsko ulico, mimo Marofa in naprej. Tako bi imeli dve obvoznici, poleg državne, ki bo Kočevje zaobšla v celoti.
Pogosto center spregleda okoliške vasi. Kakšno vlogo bodo imele vaške skupnosti v vašem načrtu za razvoj občine? Kako boste poskrbeli za vasi?
Že odkar delam na Občini zadnjih pet let, je to zelo pomemben dejavnik. Vaške in krajevne skupnosti ne morejo reči, da nimajo stika z Občino Kočevje. Vsaj dvakrat do trikrat na leto se odvije obisk, sestanek, preučitev stanja in srečanje z občani. V kampanji bom formalno obiskal 17 vasi, poleg tega sem se dogovoril tudi za nekaj neformalnih sestankov. Pomembno je, da po proračunu namenjamo več denarja na prebivalca v vaseh kot v mestu. To se mi zdi prav, saj so vasi duša občine. Smo največja občina, in če želimo tako živeti, moramo več vlagati v periferijo kot v mestno naselje. Mesto še vedno prejme lep del sredstev. Na primer, v naslednjih letih moramo urediti Ljubljansko cesto, Kidričevo cesto in načrtujemo gradnjo nekaj stanovanj. Tukaj moramo najti ravnotežje – ljudje na periferiji naj se zavedajo, da vlagamo več na prebivalca. Smo največja občina, imamo največ cest in infrastrukture v Sloveniji, a za to ne dobivamo dodatnega denarja. Razumem, da je v vaseh veliko več želja, kot jih lahko uresničimo, vendar moramo iskati kompromise. Težko katera vas lahko reče, da ni dobila ničesar. Poskušamo sredstva enakomerno porazdeliti med vse krajevne skupnosti v Kočevju.
Če bi imeli možnost velik del proračuna porabiti čisto po svoji volji, česa bi se lotili?
Nekaj bi morali narediti, kar bi se neposredno odrazilo na kakovosti bivanja občanov. Trenutno se mi zdi najpomembnejša energetika.
Če bi lahko izvedli velik energetski projekt, bodisi sončne elektrarne s hranilniki, črpalne elektrarne ali tovarne vodika, bi lahko vse te prihranke prek zadrug prenesli na gospodinjstva. Ne samo v obliki elektrike, ampak bi lahko pridobili tudi dodatno infrastrukturo, na primer poceni bazen. Tovarne bi lažje prihajale sem, saj bi imele nižje stroške. Menim, da je energetika tisto področje, ki nam zdaj odpira vrata. In to zelena energija, saj si ne moremo privoščiti težke energije, ker smo zelena občina. Želim si projekta, kjer bi lahko ustvarili vir energije, ki bi izboljšal kakovost življenja občanov ter pomagal gospodarstvu in lokalni skupnosti.
*plačljiva objava*