6. oktobra bodo občani Kočevja ponovno odšli na volišča. Pred nadomestnimi volitvami smo k pogovoru povabili vse štiri županske kandidate. Poleg Gregorja Koširja, ki kot podžupan občino začasno vodi, so kandidati za župansko funkcijo še Alenka Jelenovič, Vesna Lisac in Robert Tomazin. Kandidatkama in kandidatoma smo pod istimi pogoji postavili enaka vprašanja, na katera so se prej lahko pripravili. Pogovore objavljamo v celoti do petka po naključnem vrstnem redu.
V povezavi z romsko problematiko pogosto slišimo besede: “češ, nič se ne da rešiti čez noč.” Kljub temu … Kaj bi se v povezavi z romskim vprašanjem dalo rešiti relativno hitro?
Bodimo odkriti, bazen v Kočevju je poln. Mislim, da smo eni vodilnih v Sloveniji s kriminalnimi dejanji, ki jih žal etnično ne opredelimo, vendarle vsi vemo, da tukaj nekaj deset mladcev ta kriminalna dejanja izvaja. Ta kriminalna dejanja – ropi, tatvine, prekupčevanja – so dejanja, ki prinašajo denar. In ti naši ljubi Romi imajo v svojih žepih živ denar. In jasno je, da če imaš živ denar, si močan. S strani države bi morali uvesti ukrep: specialna policija, ki jih mora preprosto poloviti, obsoditi, zapreti. To je tisto prvo, kar jaz pričakujem, da se bo naredilo. Ko se bodo te kriminalne tolpe razbile, bo tega manj. Potem imamo problem, da smo v Kočevju dvajset let iskali evropska sredstva, da smo jim naredili idealno infrastrukturo. To idealno infrastrukturo v petih letih, ki je opremljena – veste kako, pojdite in poglejte – se je naselilo še en kup Romov iz črnomaljskega, novomeškega oziroma dolenjskega bazena. Tako dobivamo dnevno nove družine, ki tukaj iščejo nove priložnosti, se med seboj povezujejo in delajo zdraho. Naslednja stvar je politika. Krovna, državna politika je že zdavnaj dobila v proceduro zakone, ki so jih vložili župani južnodolenjske regije. Naj za božjo voljo te zakone spremenijo, pa so jih zavrnili. Torej, parlament je potegnil z Romi na Dolenjskem.
Ena najbolj preprostih rešitev pri Romih je ta: najprej dolžnosti, potem pa pravice.
Kaj bi Občina Kočevje lahko naredila, da zniža stopnjo kriminala?
Mi imamo v Kočevju redarsko službo. Tudi ta redarska služba ima nekaj pooblastil, s katerimi lahko nekaj naredi. Okrepila bi redarsko službo in bi jih, v sklopu pooblastil, ki niso majhna, poslala v romska naselja. Dovolila bi jim, da ponoči izvajajo svoje manevre, bodisi v romskih naseljih bodisi tam, kjer se izvajajo kriminalna dejanja. Redarsko službo bi okrepila, zaposlila nekaj novih, močnih redarjev in z občinsko politiko izvajala nadzor nad kriminalnimi dejanji.
Občina je romski skupnosti zagotovila ustrezno infrastrukturo in vse možnosti, da se normalno vključijo v družbo. Kje vi vidite problem? Kdo v verigi – od države, CSD-ja, Fursa, policije, tožilstva, sodstva – ne opravlja svojega dela, da je v Kočevju še vedno toliko kriminala, toliko otrok, ki niso dokončali šole, in toliko nezaposlenih Romov?
Jaz na to asimilacijo več ne prisegam. Ta asimilacija se že dvajset let ponavlja, vključuje kup ljudi, ki so zaposleni z namenom, da bi ti otroci hodili v vrtce. Potem ugotovijo, da mame otrok nimajo namena dajati v vrtce. Otroci bi morali iti v šolo, pa se izkaže, da mame ne pošiljajo otrok v šolo. Vse to se vrti v krogu CSD-ja, policije, zdravstva … a stvari ostajajo enake. Brezpotrebna asimilacija – mi je prav žal. Jaz še vedno mislim, da če je osnovna šola obvezna, je obvezna za vse. Brez dodatnih zaposlitev, ki stanejo kup davkoplačevalskega denarja, rezultata pa ni. V sedmem ali osmem razredu bodo končali šolo. Če bo morda kdo celo končal srednjo šolo, gotovo ne bo šel v službo, ker so že vsi ugotovili, da če greš v službo, si na slabšem. Kazni, ki jih sproti proizvajajo s svojimi dejanji, so vezane na redno službo. Od socialnih pravic jim tega ne poberejo, torej jim je preprosto bolje, kakor bi reagirali vsi. Najprej mora krovna politika odrediti svoje. Če pa smo omejeni z evropskimi direktivami, če moramo neprestano zaščititi vse manjšine, ki terorizirajo pridno manjšino, tega ne bomo rešili, dokler krovna politika ne bo udarila po mizi. Ali s policijo ali s socialnimi transferji, ki bodo zadnji. Kriminal je treba ustaviti s policijo, specialno policijo, ki bi naredila dejanski red, ki ga ni.
Nenazadnje se moramo tudi občani zavedati, da je to naša zemlja, da si tukaj gradimo domove, in da moramo vsi skupaj vztrajati, le tako bomo prišli stvarem do dna. Drugače se bodo naši otroci izseljevali oziroma se ne bodo več vračali.
Kaj menite, kako mladi živijo v Kočevju? Zakaj je toliko preseljevanja, in kako bi se to dalo ustaviti? Ter kako bi lahko preprečili beg možganov in s tem izgubo gospodarskih možnosti v Kočevju?
Če želite kogarkoli obdržati v mestu, je to mladino. Potem morate to delati že od samega začetka. Ko bodo otroci začeli hoditi v šolo, jim je potrebno zagotoviti vtis, da jim družba nekaj daje. Ampak otroci, ki imajo tri romske otroke ali ostale manjšinske otroke poleg, za katere je država poskrbela, da imajo dve učiteljici, ki jih spravljata iz enega v drugi razred, so odvisni od svojih staršev. Bom karikirala, zakaj ne bi naši otroci imeli pomoč, da bi namesto treh imeli štiri ali pet. Ko bodo ti otroci ugotovili, da družba v njih vlaga, bodo drugače gledali na svoj kraj. Potem vsi vemo, kaj je bistvo razvoja – šport in kultura. Če je šport tista stvar, ki spodbuja, se mora tudi občina zavedati, da športno dejavnost subvencionira. Danes so vadnine zelo drage in zaradi tega marsikdo ne hodi. Vadnine se morajo subvencionirati s strani občine, da bodo otroci svoj prosti čas zapolnili in si bodo zapomnili, da jim je to mesto nekaj nudilo.
Pojdimo na kulturo. Jaz ne vem, če je danes v Kočevju kakšno slovensko kulturno društvo. Dajem kapo dol srbskemu kulturnemu društvu, ki se neprestano zavzema za širjenje svoje kulture in identitete. Mi tega tukaj nimamo. Ne moreš priti v pevski zbor, kjer bi peli slovenske pesmi, ne moreš se učiti kulturnih plesov, ne moreš niti pogledati, kakšna je kočevska narodna noša, da se v njo oblečeš, zaplešeš, udeležuješ raznoraznih kulturnih srečanj. To je tisto, kar mora občina nuditi mladini že od samega vstopa v osnovno šolo. Pravilno je, da gredo mladi po svetu, da ne čepijo na enem koncu, prav pa je tudi, da se vrnejo z nekim patriotizmom. Tako bodo vedeli, da je mesto, v katerem so odraščali, nekaj naredilo zanje.
Po drugi strani pa se prebivalstvo stara. Kako bi lahko pomagali starejšim in onemoglim? Kaj lahko Občina stori v okviru dolgotrajne oskrbe?
Prav je, da se vsi zavedamo, da se bomo nekoč postarali. Vedeti moramo, da so starejši nekoč nekaj doprinesli družbi in zdaj lahko uživajo v zasluženi penziji. Moramo se zavedati, da danes starostniki pogosto nimajo osebe, ki bi za njih skrbela – večina je takih. Vemo, kakšno je stanje v domovih starejših občanov – bodisi so prepolni, bodisi ne morejo delovati, ker ni kadra, ali pa so preprosto predragi. Dolgotrajna oskrba je trenutno mrtva točka na papirju, z njo si ta trenutek nihče v Kočevju ne more pomagati. Zato sem zagovornica Zavoda Jutro, saj na nek način edini skrbi za starostnike v Kočevju in za tiste, ki ne morejo več opravljati življenjskih opravil in funkcij. Čeprav se občina sedaj vtika v Jutro, ker si želi ustanoviti svoj zavod – konkurenca je vedno zdrava in dobra – pa občina ta trenutek nima alternative, nima nikogar.
Menim, da je čas, da Jutro še naprej obstaja in nadaljuje s svojimi aktivnostmi. Sklicevanje na dolgotrajno oskrbo je ta trenutek celo malo smešno. Sem tudi zagovornica Sopotnika, ki ljudi pripelje in odpelje tja, kamor potrebujejo.
Sem zagovornica tega, da se starostnikom pomaga, da jim družba vrne tisto, kar so oni nekoč doprinesli družbi.
Kako ocenjujete trenutno prometno povezavo med Kočevjem in Ljubljano? Kaj lahko občina stori pri nemogočih gnečah na Škofljici?
Ko sem pred 25 leti prvič kandidirala v tej občini, so me vprašali: “Kaj pa cesta Kočevje–Ljubljana?” No, za cesto Kočevje–Ljubljana se bomo pa borili. Najkasneje v desetih letih bo iz tega nekaj nastalo … Ampak jaz mislim, da te ceste za časa mojega življenja ne bo. Toliko je bilo že preprek, izgovorov in nedoločenih izjav glede ceste Kočevje–Ljubljana. Kolikokrat so nam to obljubili, pa niso naredili … Enostavno ne moreš več verjeti. Prišla sem do nekega zaključka: državi ni v interesu narediti ceste Kočevje–Ljubljana. Zakaj ne? Ker je Kočevje preprosta socialna bomba. In tukaj so se osredotočili na to, da bomo v Kočevju imeli vlado, ki bo dobivala evropska sredstva za Rome in širila njihovo infrastrukturo, konec koncev oni res ne potrebujejo ceste. Močnega gospodarstva, ki bi vztrajno pritiskalo na politiko občine in državo, ni. Dokler torej ne bo močnega gospodarstva, ki bo s svojim kapitalom vztrajalo pri zahtevi za cesto – ceste ne bo. Nihče od bodočih kandidatov za župana tega ne bo mogel izpeljati.
Kaj menite o ureditvi prometa v Kočevju? Kaj je v vašem načrtu? Kakšna se vam zdi prometna ureditev v centru?
Tisti, ki je naredil enosmerno cesto skozi Kočevje, očitno ne ceni časa.
Vsi, ki delamo, vemo, da je čas dimenzija, ki jo nujno potrebujemo. Ko ti nekdo zapre cesto, ki je infrastrukturno vezana na vse dejavnosti tvojih otrok, tvoje službe, ta nima pojma, kaj je naredil. Temu čas ni pomemben; očitno ne potrebuje ustvarjati materialnih dobrin, da bi preživel. Zavedajte se tudi tega, da se je pred zaprtjem te ceste zapravilo ogromno proračunskega denarja. To cesto bi jaz nemudoma odprla, ker Kočevje ni Ljubljana. Ni veliko mesto, ki se duši v prometu. Poleg tega bi ukinila vse štiri radarje, ki so po nepotrebnem v občini in obremenjujejo le aktivne, delovne ljudi, ki morda vozijo namesto 50, 60 kilometrov na uro.
Pogosto center spregleda okoliške vasi. Kakšno vlogo bodo imele vaške skupnosti v vašem načrtu za razvoj občine? Kako boste poskrbeli za vasi?
Tako kot je oblast izvoljena s strani občanov, so izvoljeni tudi vaški možje in ženske. Ti so tisti, ki morajo ohranjati stik z županom ali županjo in sproti sporočati, kaj potrebujejo. Absolutno čutim povezavo med županom in vaškim možem, kar lahko vodi do tega, da so mesečni sestanki na ravni občine predpisani. Informacije se izmenjujejo: ljudje povedo vaškemu možu, ta županu – to je normalna komunikacija, ki šteje.
Če bi imeli možnost velik del proračuna porabiti čisto po svoji volji, česa bi se lotili?
Če bi imela na voljo celoten proračun, bi se zavedala, da gre za davkoplačevalski denar, ki ga sama ne morem razporediti in zapraviti.
Če bi že imela to možnost, bi ga razporedila skupaj z občani, na podlagi dogovorov, kjer občani menijo, da je denar najbolj potreben. Oblast je izvoljena s strani ljudi in je dolžna to tudi vrniti.
*plačljiva vsebina*