V občini Kostel, ki je samostojna od leta 1999, živi okoli 650 prebivalcev, znanih po svoji ustvarjalnosti, zlasti na kulturnem področju. To se kaže v folklornem izročilu, pevskih in tamburaških skupinah. Poseben pečat kraju daje tudi tradicija. Ta se najmočneje izraža v kulturni dejavnosti, kar se odraža v bogati folklorni tradiciji, pevskih skupinah in tamburaških ansamblih. Posebnost kraju daje tudi močna tradicija.
Pri Fari, na vzpetini nad naseljem, stoji župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja. Prav na veliki šmaren se tja zgrinjajo Kostelci, ki so se v preteklosti množično izseljevali v tujino v iskanju boljšega življenja. V domači kraj se radi vračajo, da bi počastili Marijo. 15. avgust je tudi družinski praznik, zaznamovan s prireditvijo Tamburanje va Kostele, edinstvenim etnografskim dogodkom, ki ga od ustanovitve občine (lani je bila zaradi poplav odpovedana, kar je povzročilo nezadovoljstvo pri mnogih) organizirata tamkajšnji Zavod za kulturo in turizem ter občina.
Tamburanje in kulturno dogajanje
Tamburanje, izraz v kostelščini, krajevnem narečju, poleg igranja na tamburice vključuje tudi pestro dogajanje s kulturnimi, etnološkimi, ekološkimi, trgovskimi in športnimi vsebinami, kar privablja številne obiskovalce. »Čeprav smo po številu prebivalcev majhna občina, nam prav takšna srečanja prinašajo upanje za lepšo prihodnost. Staroselci prihajajo predvsem zato, da bi na ta dan znova začutili korenine svojih prednikov,« je dejala ponosna županja Nataša Turk. Po sveti maši, ki jo je daroval škof Ivan Jurkovič, apostolski nuncij v Kanadi in domačin, je sledila tradicionalna povorka v narodnih nošah od cerkve do prireditvenega prostora pri šoli, kjer so se predstavile različne skupine.
Folklorni nastopi
»Ta kraj nam je tako domač, da se Vesele Ribničanke že vrsto let brez pomisleka odzovemo na povabilo. Zapele smo nekaj ribniških pesmi in se imele zelo lepo,« je vtise strnila Marinka Vesel, ki je v skupini zadolžena za vse. Poskočni in živahni so bili tudi člani Folklorne skupine DU Vinica, ki so dolino zgornje Kolpe popestrili z ljudskimi običaji svojega kraja, ob mejni reki nekoliko nižje. Množice so navdušili tudi Koncavaški spev in domača skupina Nežica. Prisrčne aplavze so poželi najmlajši iz vrtca in folklorne skupine pri šoli Fara, enako tudi Folklorna skupina Grmada z Velikih Poljan. »Kostelci so naši prijatelji. Če te prijatelji pokličejo, se moraš odzvati. Kaj naj še rečem, razen da ta dogodek res oživi podeželje in nas spomni na otroštvo,« je dejal Andrej Ambrožič po nastopu, ko je v iskanju sence sestopil z odra.
Ljudski godci z obeh bregov Kolpe
Za zaključek so brenkali in peli ljudski godci, šestčlanska (meddržavna) zasedba iz vasi z obeh bregov Kolpe. »Zbrali smo se na podlagi poznanstev. Rekli smo si, saj smo pravi mojstri, na oder bomo stopili brez vaj. Kot ste slišali, je naš nastop izzvenel uglašeno,« je obljubil Aleš Jurjevič, ki je »zbobnal« druščino ljudskih godcev. »Več kot 60 let me v teh krajih poznajo kot »mužikaša« na harmoniki, igram pa tudi kitaro. Nisem okleval, ko me je Aleš poklical,« je dejal Dino Colnar, bolj znan pod vzdevkom Brico, medtem ko je prste spretno premikal po strunah.
Družinski praznik in domača govorica
»Ne gre le za otroške delavnice, barantanje ob stojnicah, folkloro, druženje, hrano … Danes gre predvsem za družinski praznik, kjer močno odmeva domača govorica,« je poudarila Tinkara Hodnik, direktorica Zavoda za turizem in kulturo Občine Kostel. Z navdušenjem je opisala tudi večer pred velikim šmarnom, ko je po bogoslužju ob prifarskem potoku glasbo nadomestila govorica. Prifarski muzikanti, skupina Dupljak in Maja Mišmaš, vsi domačini, so poskrbeli za nepozaben večer.
Martin Marinč, ravnatelj Osnovne šole in vrtca pri Fari, se spominja prvega tamburanja, ki je potekalo v telovadnici osnovne šole. Kasneje so prireditev preselili na prosto. »Več let smo jo imeli nekaj dni, tudi s festivalom tamburic. Ko je bil ta opuščen, nam je ostal sveti praznik čaščenja Device Marije. Kot vidite, smo na tem jezikovnem in geografskem otočku slovenske zemlje stkali nepozabna doživetja,« je ponosen Martin Marinč, tudi vodja Prifarskih muzikantov.
(mgć)