Tomaž Tomšič je ime, ki se z zlatimi črkami vpisuje v zgodovino slovenskega rokometa. Njegova bogata kariera, polna dosežkov in vrhunskih predstav, ga uvršča med legende tega športa pri nas. Rokometno pot je začel v domačem ribniškem klubu, pot nadaljeval v rokometnem klubu Celje Pivovarna Laško, kjer je preživel kar 12 sezon in v tem obdobju osvojil številne naslove slovenskega prvaka in pokala. Tomaž je bil ključni člen slovenske reprezentance, s katero je osvojil srebrno medaljo na Evropskem prvenstvu leta 2004. Nastopil je tudi na dveh olimpijskih igrah, v Sydneyju leta 2000 in Atenah leta 2004. Tomšič je svoj pečat pustil tudi v trenerskih vodah. Trenutno vodi kadetsko ekipo grosupeljskega kluba. Kvalitetno delo z mladimi lahko obrodi bogate sadove, je na lastni koži občutil tudi sam.
Uvodoma ne morem mimo vprašanja, zakaj rokomet? Čeprav je v Ribnici ta odločitev pričakovana?
Rokomet je bil takrat edini šport v Ribnici, v začetku 80. let. Morda je bil možnost še nogomet, ki pa je bil letni šport. In ni preostalo drugega, kot da smo se fantje začeli ukvarjati z rokometom. Povleče te družba, postali smo klapa in začeli igrati.
Takrat se verjetno niste niti spogledovali z mislijo, da bo ta igra postala tako resna …
Na začetku zagotovo ne. Potem, ko pa vidiš, da je možnost, da se da, že začneš razmišljati. Na tem mestu moram omeniti našega prvega trenerja Zdenka Mikulina, ki je vseh nas dvajset fantov spodbujal. Na nek prefrigan način nam je govoril, da bomo vsi igrali za reprezentanco in po velikih in pomembnih klubih. Še posebej, ko smo bili starejši, takrat je bila vzpodbuda še močnejša. In nekateri smo v besede trenerja verjeli. Tam nekje pri 15 letih sem začutil, da je to možno in dejansko se je potem tudi zgodilo. Takrat sem si zadal, da bom državni reprezentant Jugoslavije.
Pri 14 letih sem že igral za člane. Potem sem še štiri leta in pol igral v Ribnici za mladince in člane, vmes imel reprezentančne nastope. Z 19 leti sem nato nadaljeval v Celju.
Kot vrhunski športnik ste se udeležili vseh vrst tekmovanj. Bi lahko rekli, da so Olimpijske igre sanje vsakega športnika?
Vsako tekmovanje in nastop je zgodba zase. Je pa Olimpijada zagotovo nekaj posebnega. Je dogodek, kjer so na kupu praktično vse discipline. Atleti, plavalci, konjeništvo … to so športi, ki med seboj niso povezani, so pa tam zbrani. V tem ogromnem kompleksu smo bili zbrani vsi. To je dobro organiziran aparat, ki deluje v tej vasi, rečemo ji, da je velika kot Ribnica. Dokler tega ne doživiš, si težko predstavljaš, kako je. Po tej vasi peljejo avtobusi, logistika je organizirana do potankosti, da stvar deluje. Na primer jedilnice so velike za od šest do osem rokometnih dvoran, v tej menzi so različne kuhinje od kitajske do italijanske … Tam je na kupu okoli 1500 ljudi.
Na Olimpijskih igrah ste bili dvakrat. So bile tiste v Sydneyju leta 2000 še toliko bolj posebne, ker so bile prve? Kako se spominjate tistih dni, ko ste se uvrstili na Olimpijado?
Naše kvalifikacije so bile Evropsko prvenstvo na Hrvaškem. Vedeli smo, da najboljša ekipa, ki še ni uvrščena, gre na Olimpijske igre. Takrat smo imeli s pokojnim Iztokom Pucom na čelu uresničljiv cilj. Verjeli smo v to in smo na koncu igrali tekmo za peto mesto s Hrvaško. Bila je to generacija, ki se je poslavljala, mi smo bili mlajši za kakšno leto ali dve, predvsem smo pa imeli veliko željo. Hrvatje so bili takrat pred štirimi leti olimpijski prvaki, obremenjeni s tem in z nekim tovorom, takrat smo jih pošteno nadigrali in se uvrstili na olimpijado v Sydneyju.
Kakšna je bila pot do Sydneyja, verjetno izčrpavajoča. Kako je organizirana pot do tja?
Leteli smo s komercialnim letom iz Ljubljane do Frankfurta, nato do Seula in potem v Sydney. Pot je trajala dober dan. Jaz pravim, da športnika uničuje samo pot in ne šport, ki si ga navajen. Kolektivni športniki smo tukaj v prednosti, bodrimo en drugega. Če imaš slab dan ali trenutek, je nekdo poleg tebe, ki te dvigne.
Koliko je bilo vmesnega dogajanja v Sydneyju, koliko ste doživeli Olimpijske igre izven igrišča? Lahko kaj zadihate ali je glavni fokus samo na tekmovanju?
V Sydney smo prišli s ciljem, da se uvrstimo kar se da najbolje. Prišli smo v četrtfinale, imeli to nesrečo, da smo dobili Ruse, proti njim smo izpadli, oni pa so potem postali olimpijski prvaki. Mogoče smo imeli premalo fokusa na tekmovanje, vendar mislim, da je bilo takrat osmo mesto realno, mogoče nekje do šestega mesta, več pa skoraj da ne. No, da se vrnem k vprašanju. Časa za dejavnosti izven igrišča je dovolj. Sicer je vsak drugi dan tekma, so treningi in analize, vendar imaš čas zase. Tako da se da doživeti Olimpijado tudi izven igrišča.
Po štirih letih ste odšli še na Olimpijske igre v Atene …
Tja smo odšli z velikimi apetiti. Bili smo drugi na Evropskem prvenstvu v Sloveniji, na domačem terenu.
In zagotovo smo bili kandidati za medaljo, splet okoliščin je bil pa tak, da nam trener Tiselj ni verjel, da to lahko ponovimo. Sam sem bil takrat star 32 let, bili smo izkušena ekipa, smo pa v Atene prišli praktično na dan tekme. Trener se je odločil, da ne bomo šli pet dni prej, ampak dva dni prej. Leteli smo s čarterjem, čakali smo na avion, ki je imel zaradi neurja večurno zamudo. Namesto ob 20. uri smo potovali ob treh zjutraj, Atene so dve uri naprej. Prišli smo ob sedmih zjutraj, takoj na zajtrk, na trening in takoj drug dan tekma. Beno Lapajne je takrat šel še na slovesnost kot predstavnik Slovenije in zastavonoša. Prvo tekmo smo tako izgubili za dva gola, kar je bilo, glede na situacijo in kako zmatrani smo bili, kar dobro. Potem so se začela trenja znotraj ekipe in s strani trenerskega štaba. Bila so trenja, ki so se prenesla na igralce. In potem je bilo, kakor je bilo …
Če potegneva črto pod oba olimpijska nastopa, katere igre so pustile večji vtis?
V Atenah smo pa na podlagi Mediteranskih iger in ostalih tekmovanj pričakovali špartansko bivanje. Bivali smo v bloku. Igre v Sydneyju pa so bile zelo na nivoju. Tam smo bivali v hiši s štirimi sobami. Da si lažje predstavljamo, to ni hotel, hotelska postrežba … Na vsake tri dni pride čistilka, da pospravi. Prali so tako, da smo dobili vrečko s številko, sortirali po barvah in odnesli v pralnico, prišli po treh urah in upali, da je vse v vrečki. (smeh)
Je pa celotna izkušnja res doživetje. S to akreditacijo, ki smo jo imeli, smo uporabljali celoten sistem znotraj vasi, brezplačno uporabljali prevoz ipd. Tudi izven olimpijskega kompleksa je bilo lepo. Veliko ljudi se je z nami želelo fotografirati, je pa res, da je rokomet atipičen šport za Avstralijo in Grčijo.
Kako pa matični klub gleda na nastope svojih članov na Olimpijskih igrah? S strahom pred poškodbami ali s ponosom?
Nihče ti ne more prepovedati, da zastopaš svojo državo. In več ima klub reprezentantov, več velja. Celje je takrat imelo največ reprezentantov, še posebej v Atenah.
Še vedno spremljate Olimpijske igre, so za vas pomemben dogodek?
Seveda, še posebej, ker bodo v Parizu. Tam sem igral dve leti. Prvi del se bo igral na jugu Pariza, blizu kraja, kjer sem jaz živel. Zaključni boji pa bodo v Lillu, 200 km iz Pariza. Tam imam prijatelje, ki me vabijo na tekme, ampak enostavno ni časa. Vsega ne morem imeti v življenju. (smeh)
Ta ekipa ima potencial, se moramo pa zavedati, da Slovenija lahko preseneti na 20 let z res dobro generacijo, da pride do medalje. Naš domet je drugače od petega do desetega mesta na svetu. Ravno sem bil na seminarju trenerjev na Rogli in smo se pogovarjali o Danski in Franciji, kako z lahkoto sestavijo dve ekipi, če ne celo tri, ki bi same sebi konkurirale na pomembnih tekmovanjih. Mi naredimo, kolikor lahko. Vedno lahko boljše, vendar so to nekako realni rezultati.
Iz igralskih vod ste prešli v trenerske. Igralec ali trener, kaj je težje?
Zagotovo trener. Kot igralec skrbiš samo zase, morda še za kolega iz obrambe ali napada. Kot trener moraš skrbeti za dvajset ljudi, kaj se z njimi dogaja. Vedeti moraš, ali ima punco, ženo, otroke, se temu prilagajati. Imaš različne karakterje, vedeti moraš, kakšen ima odnos do dela, in vse to mora trener imeti v mislih. Če pa to vzameš kot službo, da prideš, oddelaš in greš, to ni uspešen trener in ne bo nikoli.
Kateri športni dogodek si boste v življenju zapomnili za vse večne čase?
Teh dogodkov je veliko. Zagotovo pa je to tekma v Zagrebu za uvrstitev v Sydney. Ta tekma je dogodek, ki ga ne bom pozabil. Pa tekma za drugo mesto leta 2004, ko so nas na evropskem prvenstvu premagali samo Nemci.
Nam je bila takrat srebrna kot zlata. In pa seveda rojstvo mojih dvojčkov, ki sta se rodila ravno na olimpijsko leto, leta 2004. Sta Atenska. (smeh) No, tudi jaz sem rojen na olimpijsko leto.
Kakšna je po vaše prihodnost rokometa v našem območju?
Ribnica ima zagotovo lepo rokometno prihodnost, ne glede na vse. So vzponi in padci, tako kot pri vsakem športu. Zdaj je že 18 let prvoligaš v zgornjem delu tabele in na to smo lahko ponosni. Verjamem, da ima Ribnica zdrave temelje in da bo rokomet šport, ki ga bo treniral skoraj vsak fant. Tudi na kavah se zelo radi pogovarjamo o rokometu, še posebej ob kakšnih prvenstvih. To je zapisano v našem okolju.
Kar se Slovenije tiče, je zadeva zelo podobna. So vzponi in padci, s tem da malo pogrešam sodelovanje med mladimi in starejšimi. Nočem sebe izpostavljati ali kogarkoli, vendar ni nekega zavedanja, da izkušnje mladim lahko pomagajo. Tudi sam sem včasih bil krivičen do starejših, tako kot človek in kot športnik. Zdaj pa vidim, da starejši morda pa kakšno stvar več vedo.