Ne zgodi se pogosto, pravzaprav se je v Domu starejših občanov Ribnica, ki je svoja vrata odprl leta 2004, to zgodilo prvič, da sta pred matičarja stopila dva stanovalca. Led sta prebila 73-letni Milan Baranja in dve leti mlajša Božena Trebše, ki sta se za skupno življenje brez prič pred matičarko Tino Vesel in Vinom Levstkom, pooblaščeno osebo za sklepanje zakonskih zvez, zaobljubila v prostorih upravne enote Ribnica.
Popoldne, bila je sreda, sta preživela ob kosilu, kasneje pa ob sladkih priboljških skupaj z Boženino prijateljico, ki jima je pomagala pri prevozu. Dan kasneje so jima zaposleni v domu poročno slavje polepšali z veliko torto, z željo po trajni povezanosti.
Ženin je rojeni Mariborčan. Kot je povedal, je diplomiral iz arhitekture na Dunaju, a si je kruh služil kot delavec – deset let v Gorici in po razpadu zakonske zveze še trideset let v nekaterih italijanskih mestih, najdlje v Firencah. »Diplome mi niso hoteli nostrificirati. Ko so zahtevali neko dodatno izobraževanje, sem se zahvalil in šel v proizvodnjo. V Italiji sem se naprej izobraževal in veliko potoval po svetu. Najbolj sem ponosen na znanje petih jezikov,« je dejal. Načeto zdravje ga je pripeljalo do bolniške postelje, od koder so ga iz Ljubljane napotili v Ribnico. »Slišal sem za Ribnico, a v tem mestu nisem bil nikoli. Sprva sem mislil, da gre za Ribnico na Pohorju. Zdaj sem tukaj in tukaj bom tudi ostal,« pravi.
Božena je Ljubljančanka. Po končanem študiju medicine je nekaj časa delala v Zdravstvenem domu Kočevje, od leta 1982 pa v vojašnici v Ribnici, kjer je ostala tudi po invalidski upokojitvi. »O, ja, lepi spomini me vežejo na tisti čas. Bila sem prva in edina zdravnica, saj so to nalogo prej opravljali zdravniki, vojaki na stažiranju, tako smo jim rekli. Kljub temu so bili še naprej del zdravniške ekipe. Pogosto so hodili kot zdravniki rokometnega kluba, takrat Inlesa in Rika, na tekme. Nekajkrat sem šla zraven tudi jaz,« se spominja Božena, ki je bila poročena dvakrat.
Ko v življenje poseže Amor
Nevesta in ženin sta se spoznala dva meseca po njegovem prihodu v deželo suhe robe. Usoda je hotela, da sta pogosto sedela drug ob drugem v jedilnici. Kmalu je v njuno življenje posegel Amor, bog ljubezni. Poroka? »Sprva sva rekla, da ne. A čas je naredil svoje. Ko sta prejšnja stanovalca zapustila pritlično stanovanje, so ga 13. februarja letos, na pustni torek, dodelili nama,« povesta in pokažeta skupne prostore, iz katerih se vsak dan podata na daljše sprehode.
Njune roke so vedno prepletene, kot da bi se bala, da bi se v trenutku izgubil ves svet, če bi se izpustila. Sprehajata se počasi, kot da bi želela ujeti vsak trenutek, vsak dih svežega zraka in vsak žarek sonca. Prva postojanka je običajno klopca na avtobusni postaji nasproti vrtca. Nato nadaljujeta v smeri Lepovč, Ugarja, skozi mestno jedro. V lepem vremenu prehodita tudi do deset kilometrov.
Sprehod z roko v roki
Pri tem spominjata na čase, ko so bili sprehodi z roko v roki nekaj povsem običajnega, ko so si pari vzeli čas drug za drugega in preprosto uživali v skupnosti. »Ljubezen v zrelih letih nosi poseben čar in modrost, ki mlajšim parom pogosto umanjka,« pravita. Dodata še, da pravo srčno povezavo morda najdemo takrat, ko to najmanj pričakujemo. Čeprav jo bolezen omejuje, da bi bila bolj aktivna v svojem nekdanjem poklicu, Božena še vedno spremlja medicinske novosti iz revij, ki ji jih pošilja prijateljica. »Moram reči, da imam še vedno dober spomin in da nisem pozabila tistega, kar sem študirala. Medicina seveda napreduje – vsak dan je nekaj novega, nove so tudi bolezni. Ko sem jaz študirala, so bile v knjigah te bolezni omenjene le z drobnim tiskom, danes pa so o njih cele znanstvene razprave. In vse več je novih zdravil, hvala bogu. Če jih ne bi bilo, ne vem, koliko bi nas danes še bilo tukaj,« doda, misleč na stanovalce doma.
(mgć)
