Martina Osmak je oseba, ki živi življenje z odprtimi rokami in srcem. Kot lončarka in umetnica je v nenehnem iskanju novih znanj in izzivov, ki jih vsak dan prinaša njeno življenje. Z upokojitvijo je pridobila čas, da se posveti stvarem, ki jih ima rada, ter ljudem, ki so ji pri srcu. Kljub temu, da je doživela težka obdobja, polna bolečin in odrekanj, je s podporo družine premagala vse ovire in se zdaj lahko pohvali s polnim in izpolnjenim življenjem. Martina je mati dveh čudovitih otrok, babica štirim vnukom in žena potrpežljivemu možu, ki ji vedno stoji ob strani in podpira njeno ustvarjalnost, ki je skupni imenovalec našla pod imenom blagovne znamke JUTRANKA.
»Od nekdaj sem želela ustvarjati z glino, vendar mi ni bilo naklonjeno,« sem nekje prebrala stavek o vas. Verjetno ste ustvarjalka po duši? Ste morda skozi otroštvo ustvarjali s kakšnimi drugimi materiali, če vam ustvarjanje z glino takrat še ni bilo naklonjeno?
Moje zgodnje otroštvo sem preživela kot otrok rudarske družine v neposredni bližini Rudniškega jezera. Nenehno sem nekaj ustvarjala in oblikovala iz blata. Že v obdobju odraščanja sem si želela ukvarjati z lončarstvom. Vendar so bili takrat drugi časi. Ni bilo možnosti za izobraževanje, ni bilo interneta. Sledilo je šolanje, družina, gradnja doma in nato bolezen. Želja pa je ostala in se končno uresničila. Poleg tega sem raziskovala tudi veščine šivanja, pletenja, kvačkanja in izdelave mila. To je prav posebno znanje, ki nima meja in vključuje tudi poznavanje zelišč in eteričnih olj. Poleg tega je uporabno in varno za nas ter za naravo.
Kako ste potem vendarle začeli z ustvarjanjem?
Z odprtjem Rokodelskega centra Ribnica leta 2011 se je moja dolgoletna želja uresničila. Še vedno se spominjam prvega obiska. Po poti sem razmišljala o glini. Kakšna je, ali ima vonj, je prijetna na otip, mi bo všeč? Občutek, ko sem v roke vzela glino primerno za obdelovanje, je bil izjemen in zasvajajoč. Po treh letnikih lončarske šole sem pridobila veliko znanja o tehnikah oblikovanja, različnih vrstah gline, barvah, glazurah … Vendar to ni bila samo šola; bilo je prijetno druženje, stkale so se prijateljske vezi, ki še vedno trajajo. Kar nekaj časa sem razmišljala, kako in če bom nadaljevala. Obiskala sem še nekaj tečajev in doma izdelovala večinoma ponesrečene kose keramike. A glina me ni izpustila iz rok, ali pa jaz nje. Sčasoma so izdelki postajali lepši, tehnično bolj dodelani, predvsem pa sem razvila svoj prepoznaven slog. Takrat se je začela moja pot lončarke.
Kaj vam pomenita glina in ustvarjanje?
Glina in ustvarjanje z njo mi pomeni neverjetno svobodo in povezanost s prvinsko materijo. Neprecenljivo je zavedanje, kaj vse lahko ustvarijo moje roke. Velikanski užitek je delo na lončarskem vretenu, ko se roke povežejo z glino in nastane to, kar si želim. Na začetku je bilo zelo drugače; potrebnih je bilo veliko volje, jeze, nemoči in vztrajnosti. Dostikrat sem obupala, a ne za dolgo. Glina me je neprestano vabila nazaj.
Kaj najraje ustvarjate in kaj je bil doslej največji tehnični izziv?
Najraje izdelujem skodelice. Do njih sem razvila prav poseben odnos. Skodelica je pogosto povezana z zelo lepimi trenutki: druženjem, uživanjem ob najljubšem napitku. Vzeti si čas zase, s svojo najljubšo skodelico, jo držati v roki in odtavati z mislimi – to je nekaj tako lepega in dostopno vsem.
Spomnim se svoje prve skodelice, ki sem jo dokončala. To je bil zame zelo velik tehnični izziv. Delala sem jo zelo dolgo, polna je nepravilnosti in le redkim jo pokažem. Je moj začetek in še vedno jo imam kot opomnik, da se da, če si resnično želiš. Velik izziv mi je bilo narediti pokrov za posodo ali čajnik. Tehnološki izzivi so zelo dobrodošli, saj z njimi rastem in se izpopolnjujem. Ne ustrašim se jih, ampak jih sprejmem kot izziv.
Ribnica, še posebej Dolenja vas, je znana po lončarjenju. Kakšen je odnos do lončenih izdelkov v vaši okolici? Od kod prihaja največ naročil in ali je kakšen izdelek potoval tudi v tujino?
Zgodovina je želela, da so sosedje Ribničani že davno začeli izdelovati keramiko, pri čemer so uporabljali edinstveno rumenkasto glino, ki so jo kopali v okolici Rudniškega jezera. Dobri sosedski odnosi so delovali: oni so prihajali k nam po glino, mi pa k njim po znanje o obdelovanju gline.
V poplavi vsemogočih instant izdelkov, ki so nam na voljo iz celega sveta, se ljudje zelo radi vračamo k unikatnim in lokalnim izdelkom. Moji prvi kupci so bili prijatelji, sodelavci, sosedje. Prepoznavnost mojega dela se je dogajala počasi, kar mi je všeč. Z željo po ustvarjanju je nastajalo vse več izdelkov, ki bi bilo škoda, da bi ostali doma v omari. Možnost prodaje in s tem predstavitve sem najprej našla v Rokodelskem centru Ribnica in trgovinici Turističnega društva Kočevje. Po ustanovitvi Zavoda za kulturo in turizem Kočevje in Kostel so bili moji izdelki na voljo tudi v njihovih turističnih informacijskih centrih. Moje izdelke lahko najdete tudi v Etno galeriji Bohinjska Bistrica in Javnem zavodu za turizem Pivka.
Lepo je sodelovati z ljudmi, ki znajo ceniti rokodelske izdelke. V Kočevju je moja keramika lepo sprejeta, nekateri motivi pa so postali prepoznavni kot naši kočevski. Poseben čar je, ko pridejo stranke k meni domov. Veliko se jih vrača, in med nami so se stkale lepe prijateljske vezi. Keramiki sem neizmerno hvaležna za vsako novo poznanstvo. Če čas dopušča in je stranka pripravljena počakati, z veseljem izdelam tudi po naročilu, vendar tako, da je izdelek še vedno prepoznaven kot moj in ne izposojam idej drugih lončarjev.
Naročila prihajajo iz cele Slovenije, največ pa iz mojega Kočevja. Veliko moje keramike je odšlo tudi po svetu. Kupujejo jo turisti ali pa jo domačini kot darilo odnesejo na potovanja in obiske. Vem, da je našla svoje uporabnike v Kanadi, na Japonskem, Kitajskem, v ZDA in po Evropi. Pred kratkim je en izdelek odpotoval tudi v Korejo.
Za svoje izdelke sem že pred leti prejela Art&Craft certifikat. Keramika z odtisom medvedovih šap je prejela oznako “Medvedu prijazno”. Za skodelico in žlico z odtisom medvedove šape ter za skledo, skodelico in podstavek z motivom kačjega pastirja in praproti pa sem prejela Certifikat “O, Kočevsko”.
Glede na ime znamke sklepam, da ste jutranji tip in da ustvarjate zgodaj. Ali se motim?
Ja to pa je zmota. Nisem jutranji tip. V mladosti sem bila velika zaspanka. Tudi sedaj se ne prebujam zelo zgodaj. Obožujem pa vsako jutro posebej. Ima svoj čar, svoj začetek in svoj konec. Jutra rada doživljam v miru s skodelico kave.
JUTRANKA je nastala ravno iz naših jutranjih ritualov, ki jih večinoma začnemo z keramiko. Pa naj bo to krožnik, posodica ali skodelica.
Boste ostali pri glini?
Da, ostajam pri glini. Še vedno me uči, da se moram umiriti in se prepustiti občutkom. Velikokrat razmišljam, kaj bi počela, če ne bi glinarila. Ne najdem odgovora.