Na Kočevskem in Ribniškem so nazadnje posamezni domačini kuhali oglje v 60-ih letih prejšnjega stoletja, in sicer v manjšem obsegu predvsem za potrebe vaških kovačij. Oživitev oglarstva pred desetimi leti z vseslovenskim srečanjem v gozdičku, nedaleč od Lovskega doma v Rakitnici, pa je znova dalo zagona tej dopolnilni dejavnosti na kmetijah.
Predsednik kluba slovenskih oglarjev, Jože Prah, je svoje člane pohvalil in dejal: »Res je, da v večini primerov ta črni izdelek iz manj vrednega lesa zgolj ohranja identiteto podeželja (kulturne krajine), ampak ne gre prezreti dveh krajev, oglarsko deželo Dole pri Litiji in območje pod sv. Mohorjem, kjer kuhanje oglja predstavlja kar pomembno dejavnost na kmetiji.«. Veliki kapital oglarjenja lahko prepoznamo v oglarski kadeči kopi, ki predstavlja medij za združevanje, povezovanje in spoštovanje pa tudi izjemnost prostovoljne naravnosti dela. Pomeni tudi svoboden obisk spoznavanja sožitja človeka in narave, še posebej pa osebno rast. Nedvomno lahko pomeni oglarjenje inovativni razvoj podeželja.
»Za kuhanje oglja za železarno na Dvoru, je bilo v Kočevskem rogu v stotih letih posekanih 1300 hektarjev gozda» je podatek upokojenega gozdarja Antona Prelesnika, ki je vpet v zgodovino gozdarstva in vodnih virov na Kočevskem.
Janez Levstek, iz družbe Slovenski državni gozdovi, ki je prav tako izvrstni poznavalec oglarstva in član Zveze oglarjev Slovenije, je dejal, »da je svoj čas v tej železarni delalo okoli 500 ljudi, za njen obstoj pa je bilo najbolj zaželeno oglje, ki ga je kuhalo okoli 40 družin roških oglarjev. Za to smo morali na leto poseči, razžagati, zložiti na voz s konjsko ali volovsko vprego okoli dvajset tisoč kubičnih metrov drv. Za prevoz tolikšne količine lesa bi danes potrebovali nič manj kot tisoč kamionov«. Ob prižigu kope, na vdolbini sedla na Črnemu vrhu, je na že sedmem Festivalu lesa v Kočevju g. Prelesnik dodal:»Kaj naj še rečem? Vesel sem, da se je obudila ta, no ja, lahko bi rekel, znanost kuhanja oglja, ki je šla globoko v pozabo.«
Pri zlaganju kope so se združili Aleš Marolt iz družbe Kočevski Les, Janez Levstek ter Srečko Tekavec in njegov sin Simon Tekavec. Slednja prihajata iz oglarske dežele, iz vasi Prevale iz Dol pri Litiji, kjer je v to tradicionalno obrt vpetih kar dvajset duš. Oba sta tekoče pripovedovala o doživetjih kmečke družine, saj je obema, tako kot prednikom, po oglju zadišalo že v otroških letih. Takrat sta si zapomnila, da mora biti izdelek izrazito črne barve, ob lomljenju morajo nastajati ostri robovi z dobro vidno strukturo lesa, ob udarcu pa zaslišati jasen zvok«. »Kuhanje kope ni le fizično delo, katerega rezultat je oglje, ki bo nekoč končalo v žaru nekega potrošnika na poletnem pikniku, temveč umetnost njegove kakovostne pridelave, ki daje jedem na žaru pravo energijo in posebno aromo, mojstrom žara pa veselje pri njihovi pripravi«, zapriseženo družinsko tradicijo dopolni Srečko. Kuhanje kvalitetnega oglja je tudi kompleksen proces, ki zahteva prave sestavine, čas in celega človeka. Ni vseeno, kateri in kakšen les se uporabi, pomembno je tudi, kako je zložen. Šele po tem, ko se kopa prižge – kar je vedno slavnosten dogodek – pa se prava predanost tej obrti prične. Prižig je poseben obred, saj se po tradiciji najprej v njeno sredino kope položi lesen križ, kopo pa prižge ženska. Ta čast je na Črnem vrhu pripadla Meti Kamšek, pobudnici Festivala lesa. Temu sledijo dolgi dnevi in noči neprestanega spremljanja kuhe. Koliko dni je to, je odvisno od velikosti kope. Bog ne daj, da bi kopa zgorela, saj bi to pomenilo več tisoč evrov škode. Les se mora namreč, da zogleni, na temperaturi okoli tri tisoč stopinj kuhati, ne goreti. Ko se kopa skuha, jo nekaj dni pustijo počivati, da se ohladi. To je nekaj zelo dobrodošlega časa tudi za oglarje, ki med kuho prebedijo marsikatero noč. Potem se začne »štoranje«, to je prav tako poseben in zelo pomemben proces, ko postopoma, po delih razdirajo kopo in iz nje, ko so ohladi, pobirajo dragoceno oglje. Za oglarje ni večjega zadovoljstva.
Simon in Srečko Tekavec sta izračunala, da je treba za pet ton oglja ročno najmanj po petkrat preložiti med 250 in 300 ton lesa, kar vključuje podiranje, žaganje, klanje in zlaganje. A to vse odtehta, ko oglje zažvenketa kot žlahtna kovina. »Želim si, da bi se prihodnje leto vrnil na Kočevsko in vsaj dvema možema vcepil ljubezen do kope in oglja, ki bi lahko postalo lokalni proizvod, kopa pa turistični produkt,» se nadeja Srečko. Pritrdi mu tudi Janez.
(mgć)