Leon Behin je mesto poveljnika Gasilske zveze Kočevje zasedel leta 2018. V letih od 2003 do 2013 je bil regijski poveljnik, območja Ljubljana 1, med leti 2008 do 2014 celo podpoveljnik Gasilske zveze Slovenije. Pravzaprav je po srcu in duši gasilec od nekdaj, skorajda 40 let. V prijetnem pogovoru nam je predstavil poslanstvo gasilca. Govorila sva o intervencijah, ki ga jezijo in o najbolj zahtevni intervenciji v zgodovini njegovega delovanja.
Kako takšno odgovornost usklajujte s službo?
Delovanje v gasilski organizaciji je zagotovo zahtevno, predvsem se odvija v popoldanskem času. Tudi, kar se spremljajočih aktivnosti tiče, potekajo med vikendom. Izobraževanjem so namenjeni predvsem petki, sobote in nedelje, ostalo moraš dati dopust. Ko pa prevzameš neko funkcijo, je tega še toliko več, še posebej, če si aktiven na regijskem ali državnem nivoju. Tukaj gre za vodenje raznih regijskih tečajev, izobraževanj, preventivnih dejavnosti in ne smemo pozabiti na vse ostale gasilske aktivnosti. Od gasilcev se pričakuje udeležba na raznih občnih zborih, prireditvah. Na ta način najlažje izkažeš spoštovanje do lastne baze, ki se ukvarja z operativnimi nalogami. Pa ne samo s tistim klasičnim gasilstvom, ker je gasilstvo organizacija, ki v medgeneracijskim smislu združuje generacije. Praktično moraš biti na razpolago od otroških let do starejših gasilcev.
Z odgovorom ste naredili lep uvod v vprašanje, kolikšno je zanimanje mladih za vključitev v gasilske vrste?
Načeloma je gibanje mladih v gasilstvu vsepovsod isto, tako je tudi v Kočevju zelo ciklično. To pomeni, da prihajajo obdobja, ko imamo enostavno mladih ogromno in je že kar malo naporno. Delo z mladimi je ključno, če se njim zameri kakšna določena zadeva trajno ne izgubiš samo posameznika, temveč tudi njihove prijatelje in sošolce. Dejstvo je, da se mladi redko vključujejo kot posamezniki. Izjema so gasilske družine. Sicer pa se v večini vključujejo s prijatelji, saj gre za element druženja, sodelovanja in preživljanja skupnega prostega časa. V Kočevju zadnje čase opažamo trend nazadovanja števila vključenih mladih. Poznalo se je tudi koronsko obdobje. V gasilstvu govorimo tudi o druženju, socialnih stikih in zato je ta »koronski izpad« še toliko bolj izrazit. Mladi so se zaprli v ta digitalni svet in zdaj moramo aktivnosti, ki jih vodimo, organizirati na čisto drugačen način. Na srečo pa se kaže povečevanje z vidika mentorjev, tudi ti so ključni.
Posredovali ste v številnih intervencijah, verjetno tudi v kakšnih nenavadnih. Ste kdaj jezni na kaj vse se morate odzvati?
Včasih se sam sebi nasmehneš, kakšne norosti počnemo. Je pa dejstvo, da nekaterim recimo hišni ljubljenčki pomenijo ekstremno veliko, podobno, kot ožji družinski član. Tukaj ni razlogov, da bi bili za kaj jezni. Kar pa nas recimo jezi, so lažne prijave. Treba je vedeti, da moramo gasilci priti na čas do svojih gasilskih domov. Takrat nimamo lučk, takrat smo navadni udeleženci v prometu in veliko število intervencij povečuje možnost nekih neželenih dogodkov, tako za ostale občane, ki se znajdejo takrat na cesti, kot za nas gasilce. Ne glede na vse, je treba biti maksimalno hiter, govorimo o minutah in sekundah in zato je tako igranje z lažnimi prijavami, igranje z življenjem. In to se mi zdi nedopustno. Druga zadeva, na katero vedno apeliram, so pa požigi na območju jezera. Dejstvo je, da praktično niti en požar ni posledica samovžiga ali kakšnih drugih zadev, gre za čisto izživljanje posameznikov. Moramo trudi po trikrat ali štirikrat v enem dnevu iti na lokacije, ki se požigajo. Gre tudi za ekstremno škodo na okolju, požar na Kočevskem jezeru povzroča podtalne požare. Krajani te vonjajo, kajti v takih primerih, ko gori, dejansko prihaja do globinskega vžiga ostankov premoga, premogovega prahu na teh lokacijah. Pojavi se posebno gorenje z zelo malo kisika, ki povzroča smrad po žveplu. Sanacije teh ostalih požarov gredo tudi do več metrov globoko s posebno gradbeno mehanizacijo, zato niti ne izvajamo preventivnih požigov, ker so vedno takšne posledice.
V vseh letih vašega delovanja je bila nesreča v Melaminu verjetno najbolj zahtevna intervencija …
V primeru Melamina gre za najzahtevnejšo nesrečo oziroma intervencijo, jih je bilo pa v preteklosti kar nekaj. Na žalost Kočevska izstopa v zadnjih 10-ih letih po velikih nesrečah. Recimo po naravnih nesrečah, kot je bil žled in pred leti v Poljanski dolini toča, ki je poškodovala skorajda 200 objektov. Tam smo bili prisotni skoraj teden dni. V primerih požarov v naravnem okolju imamo še vedno najdaljši požar po številu dni, kjer je potekalo gašenje s helikopterjem. Gre za požar v Osilnici, leta 2012. Potem imamo še nekaj požarov na odlagališču odpadkov v Mozlju, kjer smo nenazadje ravno lani v takem času beležili veliko intervencijo z več kot tisoč kubikov ločeno zbranih frakcij, ki je bilo udeleženih v tem požaru.
Interveniramo na ogromno požarih v okolici jezera in Kostelskega polja. Kočevski gasilci generalno imamo nekje med 200 in 250 intervencijskih odhodov na leto. Praktično vsak dan in pol beležimo neko intervencijo in to so veliki napori za vse udeležence. Zavedati se moramo, da v Kočevju nimamo niti enega poklicnega gasilca za izvajanje javne gasilske službe in smo vsi prostovoljci. To počnemo prostovoljno, v svojem času in tukaj brez razumevanja družin in delodajalcev ne bi bilo nič. Gasilci namreč odhajamo med delom ali pa se vračamo na delo tudi po več-urni intervenciji. Tukaj je pomembna podpora vseh v tem sistemu.
So se gasilci te intervencije zbali?
Potrebno je vedeti, da je pri nas vseh, ki že dolgo tu živimo in ki se ukvarjamo z gasilstvom, Melamin imel v naših očeh en čisto poseben status, ki smo se ga zavedali. Dostikrat je bilo rečeno v pogovorih, da če se v Melaminu kaj zgodi, enostavno se usedi v avto in odidi. Veliko ljudi je to tudi naredilo. Sam sem se vračal iz Ljubljane, kjer sem delal, v Kočevje. Ni bilo teoretične možnosti prehiteti kakršnokoli vozilo, ker je bil promet iz kočevske strani tako izrazit. Drugi so mi povedali, da je bilo podobno v smeri proti Reki in proti Novemu mestu.
V gasilskem pogledu je bila to zelo zahtevna intervencija. Imeli smo opravka z nevarnimi snovmi. In kadar imaš opravka z elektriko in nevarnimi snovmi, je treba biti pazljiv. Pošteno povedano, velika večina gasilcev se s temi surovinami, v takem obsegu, ni srečala. Tukaj imamo morda srečo, da imamo vrhunsko osrednjo enoto Kočevje. Da imamo gasilce, ki delajo v Melaminu in bolje poznajo določene zadeve. Hkrati je Kočevje enota širšega pomena, ki ima posebej izobražene gasilce v primeru nesreč z nevarnimi snovmi. To smo v celoti izkoristili. Poleg odličnih vaj in poznavanja različnih scenarijev mislim, da je bil to ključen razlog, da smo se vsi ključni akterji udeležili te intervencije. Čeprav jim ni bilo potrebno, so prihajali tudi od drugod.
Kar hitro ste morali na naslednjo intervencijo, kako je bilo zbrati moči in nadaljevati na drugi lokaciji?
Istočasno je potekalo helikoptersko reševanje. V času intervencije se poleg dehidracije pojavi tudi šok pri gasilcih, takrat se začneš zavedati določenih stvari. In se počutiš slabše, brez vplivov požara. Tudi te primere smo imeli pri gasilcih, ni pa bilo poškodb gasilcev. To je ključno ob takšnem posredovanju. Pomemben pa je bil tudi ta odnos do okolja. V času intervencije smo se trudili maksimalno omejiti vplive, zato me veseli, da so analize pokazale, da ni prišlo do resnega onesnaženja. Preventivni ukrepi s strani pristojnih inštitucij so bili izredno neugodni. Tudi tam smo posredovali gasilci in vozili vodo dneve in dneve. Ljudem, 30 do 40 kilometrov oddaljenim od nesreče, je težko pojasnit, da ti nisi kriv, da je voda potencialno onesnažena. To je bil tak neprijeten šok, ki je zdaj pokazal, da smo oddelali vrhunsko in ni prišlo do nobenih onesnaženj.
Nesreča Melamina je pokazala, kako dobro ste se urili na vajah …
Melamin smo od vseh kočevskih podjetji delali praktično največ. Treba je priznati, da je bil Melamin na nekatere scenarije vrhunsko pripravljen. Imajo rezervarje za lovljenje vode, imajo neke druge sisteme. Je pa treba povedati, da so v tej nesreči odpovedali vsi nadzorni sistemi v sekundi. Tukaj se ni sprožilo samodejno gašenje, nismo imeli podatka temperature in pritiska v rezervarju, ali še kje izteka, ali ne izteka … In teh scenarijev seveda nikoli ni nihče preigraval v taki obliki, ker se je v resnici zgodilo, da je razneslo rezervar.
Mi smo se vedno pripravljal za nesreče v času pretakanja tekočin v samem kamionu ali pa na površini. Potem pa lahko samo improviziraš in uporabljaš znanje, ki si ga imel. Je pa potrebno povedati, da je bila srečna okoliščina, da smo v okolici imeli tako vojsko kot policijo na urjenju. Vedno pa je treba imeti določeno znanje in vključit te strukture in hrabrost, ker tukaj je bila možnost verižnih reakcij velika. Upam si povedati, da je obstajalo tveganje tudi deset žrtev, v kolikor bi prišlo do najslabšega scenarija, predvsem med gasilci. Tukaj bom rekel, res, vsa čast. Obvladovali smo zadevo, ampak nikoli ne veš, kaj gre lahko narobe.
Zahvala pomočnikoma Igorju Kaliniču in Luki Butala, ki sta operativno zadevo izpeljala na vrhunskem nivoju skupaj z osrednjo enoto Kočevje. Hvala vsem gasilcem, ki so prišli v tako velikem številu. Iz Kočevja je prišlo 130 gasilcev od vseh 300 operativcev, ki jih imamo. In to je odličen rezultat in velika požrtvovalnost. Zahvala članom enote Ribnica, ki so poskrbeli za dekontaminacijo. Vse to ne bi mogli uspešno izpeljati brez dobrega sodelovanja z urgenco in Zdravstvenim domom Kočevje ter Policijsko postajo Kočevje. Ta intervencija je pokazala, da lahko sodelujemo na najbolj zahtevnih zadevah, kjer se vsak sooča s svojimi izzivi. Množično se je odzvala tudi Slovenska vojska, skoraj 60 predstavnikov vojske je pomagalo v tem dnevu in z njimi je bilo vse veliko lažje.
Kočevje danes še vedno čuti nesrečo, nekateri ljudje so še vedno v šoku in podoživljajo. Težko bo pozabit, smo pa vsi skupaj oddelali in sodelovali vrhunsko – si upam trditi, da gre za primer najbolj kompleksne intervencije s tako odličnim izidom. Ob zavedanju, da je najbolj tragičen izid sedem smrtnih žrtev. Gre za največjo število smrtnih žrtev industrijskih nesreč v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih. Žal tukaj gasilci nismo mogli pomagati.
ml.