Leta 2008 je barve Slovenije na paraolimpijskih igrah zastopal Jani Lisac iz Kočevja. Igralec namiznega tenisa se je v Pekingu, ki je meka tega športa, odlično počutil. Čeprav ni osvojil medalje, je bila izkušnja paraolimpijade zlata vredna. Kako je potekalo tekmovanje in kateri šport ponovno kliče našega sogovornika?
»Sama uvrstitev, še bolj pa osvojena medalja na OI, je največ, kar športnik lahko doseže,« v enem stavku Jani Lisac povzame pomen olimpijskih in paraolimpijskih iger. A pojdimo od začetka…
Naš sogovornik se je z namiznim tenisom srečal že kot otrok in mladostnik. Po hudi prometni nesreči je pri 33 letih pristal na invalidskem vozičku. Družina, močna volja in šport so ga gnali naprej in že med rehabilitacijo se je ponovno srečal z namiznim tenisom. Na povabilo društva invalidov je po zdravljenju nadaljeval s treningi.
»Ker sem že imel nekaj znanja, sem hitro prišel v reprezentanco. Nato so me peljali na svoj prvi turnir v Italijo, kjer sem videl igralce, ki zares obvladajo. Morda malo prehitro. Nisem se še dovolj zavedal, da je namizni tenis na vozičku tako zelo drugačen od stoječega. Žogica, ki bi jo sicer z lahkoto zadel, je šla daleč od mene, nisem je dosegel. V glavi je bila še vedno misel, da bi se moral premikati z nogami. Kako naj igram, če samo sede maham v prazno. Taka igra mi nikakor ni bila všeč, saj sem vedel, da znam bistveno več, kot lahko pokažem. To me je zelo motilo, sklenil sem, da to ni zame,« je iskren Lisac.
Nato namiznega tenisa ni igral celih devet mesecev, na koncu so ga selektor in soigralci prepričali, da se je vrnil za mizo. Počasi je začel razumeti in ceniti posebnosti namiznega tenisa na invalidskem vozičku, ter najvažnejše, odklopiti misel na stoječo igro.
Med 24 najboljših
Igro je tako dobro osvojil, da se je uvrščal med najboljše. Do paraolimpijskih prideš tako, da si visoko rangiran na lestvici. Zbiraš točke na raznih tekmovanjih in turnirjih. V Peking je šlo 24 najboljših igralcev sveta. Zmagovalci kontinentalnih prvenstev so bili recimo uvrščeni avtomatsko.
V Peking je ekipa odpotovala 14 dni prej, tam so ostali mesec dni. »Očitno je bilo, da ima Kitajska neomejeno financ, prostora in ljudi. Športna prizorišča so bila neverjetna, vse je bilo spektakularno in vrhunsko organizirano. V samem olimpijskem kompleksu je bilo vsak dan ogromno ljudi, ki so si ogledali športne dogodke. Obisk na prizoriščih je bil izjemen. Kitajci so izjemno športen narod. V parkih vidiš ljudi v poznih letih, ki se, v za njih značilnih kimonih, rekreirajo na športnih napravah. Olimpijska vas s pripadajočimi objekti, kjer so bili nastanjeni športniki, je pravo mesto v malem. Npr. menza je bila ogromna in je sprejela več tisoč ljudi, pripravljala se je vsa svetovna kulinarika. Tudi logistika je potekala kot po maslu, nikoli nobenih zamud pri transportu športnikov na prizorišča, volonterji na vsakem koraku. Izreden red in disciplina, to pri nas težko vidiš,« pohvali Lisac.
Kitajska je velesila namiznega tenisa, vidi se, da je to pri njih šport številka ena. Osrednje prizorišče se je v času paraolimpijade napolnilo dvakrat na dan, dopoldanski in popoldanski termin. »Igrali smo v nabito polni dvorani. Vzdušje je bilo prav nogometno,« doda.
Tekmovalni del ni bil uspešen. V izločilne boje je napredoval samo zmagovalec skupine. Malo je zagodel še žreb, saj je za nasprotnika dobil Korejca, ki je bil paraolimpijski prvak v Atenah štiri leta prej. Tega nasprotnika je na turnirju v Laškem že premagal, tokrat pa mu ni uspelo. Poleg tega, pa je imel v skupini še igralca iz Kitajske. Na koncu je napredoval Korejec. Cilj tekmovanja je bila uvrstitev med prvih osem, kar pa mu ni uspelo. Moto olimpijade je sodelovati in ne zmagati, pravijo – vsaj v teoriji, a temu žal ni tako. Vsak trdo trenira za dober rezultat, a olimpijska izkušnja je vseeno nepozabna, vredna vsake minute treninga.
»Ko so videli, da sem igralec namiznega tenisa, so bili še posebej navdušeni«
Po koncu tekmovanja se je našel čas tudi za ogled kitajskih znamenitosti, ki jih je ogromno. »Kitajska je krasen spoj nove ultramoderne dobe in večtisočletne zgodovine dinastij. Ljudje so izredno gostoljubni in prijazni. Ko so te srečali pred dvorano ali kjerkoli v mestu, so se želeli fotografirati z nami. Radovedno so si ogledali akreditacijo, ki smo jo nosili okoli vratu. Na njej je pisalo tako v angleškem kot tudi v kitajskem jeziku. Ko so videli, da sem igralec namiznega tenisa, so bili še posebej navdušeni, saj smo zastopali njim tako ljub šport,« se spominja Lisac. V Pekingu je bila z njim tudi družina, kar mu je omogočilo podjetje Inotherm. Lisac je sredi devetdesetih tudi dirkal z motorji za Inotherm racing team. Dobre odnose s podjetjem ohranjajo še danes.
Po dolgoletnem tekmovalnem ritmu za reprezentanco v invalidskem namiznem tenisu je Lisac nadaljeval igro na veteranskih ligah in turnirjih s stoječimi igralci. Vsak vrhunski šport vzame ogromno, po drugi strani pa še več vrne. Prišel je spet čas za najljubši hobi – motor, morje in več druženja s starimi prijatelji.