Društvo za ohranjanje dediščine Gradež, ki na leto pripravi štiri tematske prireditve, je izpeljalo množični celodnevni dogodek – Praznik sadja. Združili so ga z odprtjem prizidka, v katerem je večnamenski prostor ob zidani sušilnici sadja s sušilno pečjo na drva. Sušilnica, ki je bila zgrajena leta 1938, je edina delujoča vaška sušilnica sadja v Sloveniji. Do leta 2003 je bila skoraj pozabljena, vendar so jo krajani takrat, ob finančni pomoči občine, obnovili in organizirali prvi Praznik suhega sadja pod geslom »Danes bomo pili, v prihodnje pa sušili«, tako kot pred prvo sušilno sezono leta 1951. Leta 2018 je sušilnica dobila tudi novo streho. Velikolaški župan Matjaž Hočevar je ob odprtju prizidka, za katerega je občina zagotovila 50 tisočakov, skupaj z vsemi dosedanjimi predsedniki društva povedal, da je to velika pridobitev za društvo, kraj in lokalno skupnost. »Ni lepšega, kot videti sproščeno in spontano druženje vaščanov, ki so skozi leto aktivni pri ohranjanju in prenašanju dediščine ter vrednot, na katere smo nehote pozabili. Ta prostor jih bo še bolj povezal,« ne dvomi Hočevar.
V Slovenskem etnografskem muzeju je gradeško društvo registrirano kot nosilec dediščine sušenja sadja in ročnega izdelovanja zobotrebcev. Nekatere članice so nosilke dediščine izdelave poprtnika. »V tem času smo gradeško in velikolaško dediščino predstavljali po vsej Sloveniji in tudi zamejstvu ter vzpostavili sodelovanje. Pomemben delež je imela naša etno skupina Suhe češplje (2000–2019) zaradi ohranjanja ljudske pesmi in vzdušja. Upamo, da bodo Krheljčki nadaljevali podobno poslanstvo,« se je ob dvajsetletnici delovanja društva ozrl nekdanji predsednik Boris Zore in še dodal, da na Gradežu skupaj praznujejo okrogle rojstne dneve, poroke, potujejo, delajo in se starajo, vendar je vas živa in se generacijsko razvija, kar najbolj šteje.
Pohod, jedi, druženje
Praznična nedelja se je začela s pohodom po Trubarjevi rojstni fari. Pot je vodila od Doma krajanov Turjak po učni gozdni poti do Trubarjeve domačije na Rašici in cerkve sv. Kancijana v Škocjanu, kjer je bil Primož Trubar krščen. Pohod se je zaključil na osrednji prireditvi z nastopom folklorne skupine Račna in učencev podružnične šole Turjak, ogledom sušilnice, prikazom sušenja sadja, gobarsko razstavo ter številnimi stojnicami, kjer so obiskovalci lahko poskusili domače jedi, pripravljene na tradicionalen način: proseno kašo s suhimi slivami, ajdovo kašo z jurčki, golaž iz kotla ter številne domače slaščice po starih receptih. »Sušilnica bo delovala vse do konca leta, pravzaprav naj bi se iz dimnika zadnjič pokadilo sredi decembra, ko bomo ta prostor namenili tudi za razstavo božičnih jaslic. Do takrat pa lahko sadje za sušenje prinesete tudi vi,« vabi predsednik društva Lojze Senčar.
Etnološka razglednica in sosed Marij Kogoj
In še nekaj o vasi Gradež nad Turjakom. Terenska raziskovalna skupina Slovenskega etnografskega muzeja je že leta 1948 sistematično opisala, zrisala in fotografirala vse hiše, vodnjake, hleve, kozolce, čebelnjake, značilne skrinje ter drugo stanovanjsko in delovno opremo. Ohranjeni so tudi zapisi o pogovorih z vaščani o življenju, delu, prehrani, noši, šegah in navadah. Med najzanimivejšimi primeri ohranjene dediščine v vasi je kozolec – toplar, v katerem je zbranih več kot štiristo kosov stare opreme in orodja, različnih predmetov, ki so jih nekoč uporabljali na kmetiji, na polju in v hiši. V vasi stoji okoli 150 let stara lesena kašča. Nekoč so v kaščah shranjevali žito, mast in prekajeno suho meso. Ista družina še ohranja črno kuhinjo iz leta 1856, v kateri so na ogled tudi stari gospodinjski pripomočki. Tudi stara gostilniška klet, stari vodnjaki, kamnite hiše, kozolci, med katerimi je posebnež z izvlečno diro za sušenje prosa, Marijina kapelica … pritegnejo pozornost. Enako tudi hiša, ki je ohranila nekaj tedanje zunanjosti, ko je v njej prebival skladatelj Marij Kogoj, najbolj znan po operi Črne maske. Če ne veste, kako preživeti dan v tednu ali konec tedna, se podajte na Gradež, kjer vas bodo pričakali vedno prijazni gostitelji. Tudi ob božični razstavi, edinstveni pri nas.
(mgć)
