Srečko Rajšel je svojo strast do nogometa živel tako kot igralec kot tudi trener. Z nami je delil nekaj delov zanimive nogometne poti. Iz domačega kočevskega kluba ga je pot med drugim peljala mimo Ljubljane, do Avstrije in na ribniško zelenico, kjer danes živi in vzgaja bodoče nogometne upe. Kako se je začela njegova kariera, s katerimi zvenečimi imeni je delil igrišče, in kaj je težje, biti trener ali igralec?
Verjetno kot trener hitro opazite, da je otrok nadarjen za šport. Kako je bilo pri vas? Ste hitro pokazali talent za nogometno žogo? Kdo vas je najbolj navdušil za nogomet?
Vsak otrok je nadarjen za šport. Res je, da so nekateri morda bolj, nekateri manj, vendar se z delom, treningom in disciplino naredi marsikaj. Morda nekateri, ki na začetku pokažejo manj talenta, s trdim delom bolj napredujejo kot tisti, ki na začetku pokažejo veliko nadarjenost za šport.
Ljubezen do nogometne žoge sem začutil že zelo zgodaj. Z brati in prijatelji smo vsak dan igrali nogomet, vendar zaradi zdravstvenih težav nisem smel trenirati. Nato sem z bratom začel obiskovati košarkarske treninge in kmalu zatem začel trenirati najprej košarko. Ker pa je bila ljubezen do nogometa z vsakim dnem močnejša, sem kasneje začel trenirati nogomet.
Za nogomet me je najbolj navdušila ekipa Partizan. Še dandanes se spomnim, ko sem pri šestih letih prvič gledal televizijo in takrat je bila na sporedu nogometna tekma med Partizanom in OFK Beograd.
Od takrat naprej sem imel še večjo željo po igranju nogometa.
Nogometno pot ste začeli v domačem klubu, kakšni časi so bili takrat? Kakšni so bili navijači in odnos do nogometa?
Ja, svojo nogometno pot sem začel v domačem klubu NK Kočevje. Časi so bili zelo drugačni kot danes. Včasih so lahko trenirali vsi otroci, brez da bi s tem obremenjevali starše. Ni bilo potrebe po plačevanju članarine, kupovanju trenirk, žog itd. Vse te stvari smo včasih dobili s strani kluba, sedaj pa je veliko tega bremena padlo na pleča staršev, kar me kar malo žalosti, ampak na žalost so današnji časi takšni.
Navijači so nekoč bolj športno navijali in bolj spoštovali nas igralce kot tudi sam nogomet. Z navijači smo se po tekmi tudi veliko družili, kar je danes le redkost videti.
Se spomnite trenutka, ko ste spoznali, da to ne bo samo hobi, da lahko dejansko nekaj pokažete? In kako so na to gledali vaši domači?
Da nogomet ne bo le hobi, sem spoznal na prijateljski tekmi, ki smo jo igrali z NK Slovan. Takrat me je trener NK Slovana opazil in me povabil v njihov klub, tako da je moj drugi klub v karieri postal NK Slovan. Domači so prestop v nov klub pozitivno sprejeli in me v tem tudi podpirali, saj so videli, da mi nogomet pomeni vse.
Slovan pa ni bil edini ljubljanski klub. Kako se spominjate tistih časov, klubov? Je bil med vašimi soigralci tudi kakšen velik nogometaš?
Od ljubljanskih klubov sem igral še za ŽAK Ljubljana, NK Olimpija in NK Svoboda. Tisti časi so mi ostali v zelo lepem spominu, saj smo se veliko družili s soigralci in navijači ter bili zelo povezani. Z nekaterimi smo še dandanes v stiku.
Med mojimi soigralci se najdejo tudi znana imena, in sicer: Đoni Novak, Grega Židan, Stane Komočar, Jani Pate, Miha Vončina, Primož Gliha, Aleš Čeh, Rade Mijatović ( sedanji predsednik Nogometne zveze Slovenije), Robert Englaro, Dejan Djuranović, brata Bošnjak, Nihad Pejković, Jedinko Perica in še bi lahko našteval.
Vam kakšen dogodek iz nogometnih časov ne gre iz glave. O čem najraje pripovedujete vnukom?
Posebnih dogodkov v moji nogometni karieri je bilo veliko, a bi izpostavil dva. Zame je bil velik dogodek prestop v NK Olimpijo, prav tako pa se mi je vtisnilo v spomin, ko smo se z Avto Bum-om uvrstili v prvo slovensko nogometno ligo.
Igrali ste tudi v tujini. Kakšna razlika je bila igrati doma ali v tujini? In kako se je bilo na koncu kariere vrniti domov? Kdaj ste zaključili z igranjem?
Igral sem tudi v Vojvodini (tedaj ena država – Jugoslavija) in v Avstriji. Ni bilo velikih razlik glede nogometa med tujino in domačim okoljem; treningi so bili podobni. Morda je bila edina razlika ta, da je bilo vodstvo kluba v tujini bolj profesionalno do nas igralcev. Iz Avstrije sem se nato vrnil domov v klub Avto Bum iz Kočevja, kjer sem leta 2001 zaključil kariero.
Z nogometom ste nadaljevali v trenerskih vodah. Na kateri stani je biti lažje? Trener ali igralec? Marsikateri športnik obupa tudi zaradi trenerja. Kakšno je vaše vodilo kot trener, da vas mladi spoštujejo in vztrajajo pri nogometu?
Po koncu kariere sem se odločil, da z nogometom nadaljujem kot trener, saj sem še vedno hotel ostati v stiku s tem športom. Osebno mi je bilo lažje biti igralec.
Igralec pač sledi navodilom, medtem ko mora trener imeti širši pogled. Kot trener moraš oblikovati taktiko, načrtovati treninge in priprave, biti motivator, včasih tudi psiholog. Skratka, moraš biti vedno na voljo celotnemu klubu, saj le tako klub lahko v celoti deluje.
Res je, zaradi trenerja se lahko športniku zameri šport in zaradi tega na žalost obupa. Moje vodilo kot trenerja je predvsem, da dam vsem igralcem enako priložnost, jih spoštujem in jim sporočam, da s trdim delom in disciplino lahko prav vsak uspe.
Kako trenutno potekajo vaši dnevi, kako aktivni ste še kot trener ali igralec?
Dneve zelo rad preživljam s svojimi vnuki, če se le da vsak dan. Drugače pa se še vedno vse vrti okoli nogometa. Trenutno treniram otroke v Velikih Laščah in v novo ustanovljenem klubu NK Ugar Ribnica. Ob tej priložnosti bi tudi vse povabil, da se nam pridružijo na Facebook strani NK Ugar Ribnica, kjer so in bodo objavljene vse novosti. Seveda pa vabim vse otroke, da se nam pridružijo na treningu, kjer se preko igre spoznavamo z vsemi veščinami nogometa.
Sicer pa se udeležujem tekem Slovenske nogometne reprezentance in NK Olimpije, občasno pa še vedno igram za veterane Olimpije in veterane Kočevja.