Društvo kostelskih žena Nežica je s svojim predanim delom že večkrat dokazalo pomen ohranjanja in predstavljanja bogate kulturne dediščine regije Kostel. S tremi etnološkimi razstavami so pritegnili široko občinstvo in obudili zanimanje za tradicionalne običaje ter življenje naših prednikov. Po odmevni razstavi “Sledi časa”, ki so jo leta 2020 odprle na gradu Kostel, so članice društva leta 2022 v temeljito prenovljeni znameniti koči pod gradom na ogled postavile še en biser kostelske dediščine, stalno razstavo “Babičina kuhinja”. Lani so ji dodale še stalno postavitev krajevne pohištvene in oblačilne preteklosti, razstavo “Iz babičine skrinje”.
Prizadevanja za ohranjanje kostelskih posebnosti neprecenljive vrednosti se tu niso končala. Koča pod gradom, smiselno prenovljena, je postala ličen podeželski muzej. Ponovno je odprla svoja vrata z novo stalno postavitvijo, etnološko zbirko “Kambrca”. “Le kaj je to (po kostelsko) kambrca?” so ugibali nekateri med številnimi povabljenimi na odprtje razstave. Kambrca je pravzaprav kambra, tradicionalno poimenovanje za majhno sobo ali najbolj urejen in najlepši prostor v hiši, namenjen starejšim, kjer so pogosto zavetje našli tudi otroci. Tam so shranjevali dragocene predmete, oblačila, posteljnino in druge pomembne stvari. Bila je ponos gospodinjstva,« jedrnato razloži avtorica te razstave, Mojca Skender, in spomni, da v Kostelu sicer ni bilo dragocenega, unikatnega pohištva in razkošne opreme. Ljudje so živeli skromno, a bogato duhovno družinsko življenje, ki ni pozabljeno. Tudi ko so še spali na ličkanju in v postelji, ki je škripala.
Ko minejo leta, vse stvari dobijo drugačno vrednost, čaroben pridih in patino. Njihova vrednost se ne meri samo v denarju, ampak, kot pravi Mojca, z valuto srca. Zakaj? Ker gre za navezanost, ljubezen, toplino in dušo, ki jih ti stari predmeti izžarevajo. Tudi tisti iz odkupljenega pohištva Mojčine družine od Gregoričevih iz hiše neposredno pod gradom iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki je posebej za razstavo pristalo v ljubki dekliški sobici (kambrci). Ta je z omaro, mizo, stoli, posteljo z ročno vezenimi ali tkanimi pregrinjali, kahlo v kotu, družinskimi fotografijami in križem na steni, budilko in še čim, tvorila celoto posebnega prostora.
V kambrci so tudi knjige, saj so ljudje takrat veliko brali. Med njimi je porumenela, a dobro ohranjena knjižica iz leta 1894, “Krščansko devištvo”, z nauki, vzgledi in molitvami za dekleta, ki jo je napisal Anton Martin Slomšek. To je bil obvezen učbenik za dekleta, da obvarujejo svojo čistost. Ne le patrov nauk za vse čase, tudi razstava obiskovalcem, še posebej mlajšim – šolarjev je bilo res veliko – odpira nova obzorja, polna zanimivih predmetov, slik in zvokov, ki vzbujajo radovednost in raziskovalni duh. Njihovi obrazi razkrivajo široko paleto občutkov – od navdušenja do spoštovanja, refleksije in začudenja.
Na vprašanja, kako je izgledala najmanjša soba v kmečki hiši, je Mojca postregla s preprostimi, njim povsem razumljivimi odgovori, ki so se jim zagotovo zapisali v spomin. »Kaj je to?« vprašajo radovedno. »Ja, to so spodnjice, ki so jih nosile naše babice. Pa jih jaz vprašam: Ali veste, koliko časa se nosijo spodnjice pri nas na Kranjskem, v Sloveniji? Nihče ne ve. Vsi mislijo, da od nekdaj. In potem rečem: ne, samo sto let. In so presenečeni.« Mojca učence in dijake tudi tako popelje v svet krajevne preteklosti, ki je prepletena z bogato kulturno dediščino.
Navdušenje nad slednjo, hvaležnost za izobraževalno izkušnjo, povezanost z lastnimi koreninami ter radovednost in želja po dodatnem raziskovanju so zapisani v zajetni knjigi vtisov, ki jo v koči hranijo kot dragocen vir povratnih informacij. Ta omogoča vpogled v doživetja obiskovalcev. Društvo se prepleta tudi z Zavodom za kulturo in turizem Kostel, s katerim je uspelo narediti veliko za dvig lokalne prepoznavnosti doline Kostela. Po zaslugi Skendrovih v prejšnjih gabaritih obnovljena koča, do katere naposled pelje obnovljena cesta (a pozor, previdno), je nekdaj prestižna turistična postojanka na trgu (letos mineva 70 let od odprtja). Okusno je zapolnjena z ostalinami preteklosti, ki prispevajo k ohranjanju in promociji tradicionalnih vrednot in običajev, ki so temelj krajevne kulture. V njej ni več prostora niti za šivanko, bi lahko rekli.
Namig, da bi nekaj, kar pripada našim koreninam, postavili na ogled na podstrešju koče, zaenkrat ostaja zgolj želja, saj dostop do tja pelje po lesenih stopnicah, ki niso varne. »Zavedamo pa se, da naše plemenito delo enostavno najde predmete, stvari, orodja…, ki bi vsekakor bili (in bodo) vredni nove postavitve,« sklene Mojca Skender, ki jo poznamo kot nekdanjo soustvarjalko medijske podobe med Turjakom in Kolpo. Odkar je radijskemu mikrofonu pomahala v slovo, je prevzela vlogo interpretke kostelske kulturne in etnografske dediščine. Njo in tudi članice društva je našla tudi lokalna skupnost. Občina Kostel se jim je namreč ob občinskem prazniku za neutrudnost zahvalila s spominskimi plaketami.
(mgć)