4 kandidati, 4 vizije. Na mladih svet stoji, pravijo! Kako mladi živijo v Kočevju? Zakaj je toliko preseljevanja, in kako bi se to dalo ustaviti? Kako bi lahko preprečili beg možganov in s tem izgubo gospodarskih možnosti v Kočevju?
Alenka Jelenovič (SNS):
Alenka Jelenovič izpostavlja, da je ključ za ohranitev prebivalstva v mestu, predvsem mladih, vlaganje vanje že od otroštva. Poudarja, da je potrebno mladim zagotoviti občutek, da jim družba nekaj daje, kar se začne v šoli. Kritizira dejstvo, da se posebna pozornost posveča manjšinam, medtem ko bi lahko tudi ostali otroci imeli več pomoči, kar bi jim dalo občutek vrednosti. Če družba vlaga v mlade, bodo kasneje na svoj kraj gledali z večjo naklonjenostjo.
Po njenem mnenju sta za razvoj ključna šport in kultura. Športne dejavnosti, ki spodbujajo razvoj, bi morale biti subvencionirane, saj so danes vadnine drage, kar mnoge odvrača od sodelovanja. Tako bi občina mladim omogočila, da preživljajo prosti čas aktivno in bi si zapomnili, da jim je mesto nudilo nekaj pomembnega.
Kar se tiče kulture, Jelenovič opaža, da v Kočevju primanjkuje slovenskih kulturnih društev in dejavnosti, ki bi spodbujale ohranjanje slovenske identitete. Izpostavi srbskega kulturnega društva, ki se zavzema za svojo kulturo, medtem ko manjka možnosti za učenje slovenskih pesmi, plesov ali poznavanje kočevske narodne noše. Mladim je potrebno omogočiti stik s kulturo že v osnovni šoli, kar bi pripomoglo k razvoju lokalnega patriotizma, ki bi mlade spodbudil, da se po izkušnjah v svetu vrnejo v svoj kraj z občutkom pripadnosti.
Jelenovič zaključuje, da bodo mladi tako prepoznali, da je mesto, kjer so odraščali, nekaj naredilo zanje.
Gregor Košir (MOJA KOČEVSKA):
Gregor Košir izpostavlja svoje izkušnje in trdi: “Izhajam iz sebe, saj sem odraščal v nekem drugem Kočevju, v bistveno bolj depresivnem Kočevju, kot je danes. Danes so pogoji veliko boljši.” Poudarja, da so sedaj na voljo službe, možnosti opravljanja pripravništev in praks, saj se podjetja vključujejo v izobraževalne procese: “Imamo podjetja, ki to lahko izvajajo.”
Ob tem opozarja, da mladi pogosto gredo v Ljubljano, kar je “tudi prav, da nekaj časa tam ostanejo, študirajo, spoznajo svet”. Vendar ga navdaja upanje, da se “jih veliko vrača”. Opozarja tudi na to, da se vračajo nekateri ljudje v srednjih letih in dodaja, da “kontektnega neto odliva več nimamo.”
Košir ugotavlja, da se “po 30 letih v Kočevju ponovno rahlo povečuje” prebivalstvo. Vendar poudarja, da je potrebno ustvariti še boljše pogoje na področju izobraževanja in upa, “da se bodo vključila podjetja”.
Pomembno je tudi socialno življenje, saj pravi: “Če ni socialnega življenja, ni mladih.” Zato načrtuje sodelovanje z mladinskimi klubi in prostori za druženje ter organizacijo koncertov, namenjenih mladim: “Ko bomo dosegli oživitev socialnega življenja, bodo raje ostali tukaj kot v Ljubljani, ki je dvakrat ali celo trikrat dražja za življenje.”
Vesna Lisac (SD):
Vesna Lisac poudarja, da bo beg možganov vedno prisoten, saj v Kočevju ni dovolj gospodarskih ustanov, ki bi mladim omogočale zaposlitev. Opozarja tudi na pomanjkanje bolnišnic in specialističnih kadrov, kar prispeva k težavam pri ohranjanju mladih v kraju. Kot možno rešitev predlaga ustanovitev novih šolskih programov, kot je kemijska šola, povezana s podjetjem Melamin, kar bi lahko obdržalo več mladih v Kočevju.
Poudarja tudi pomen zagotavljanja varnosti, saj se bodo mladi odločili ostati le, če se bodo počutili varne. Poleg tega izpostavlja stanovanjsko problematiko, kjer vidi rešitev v zagotavljanju neprofitnih stanovanj in ugodnih parcel za mlade družine, kar bi jih spodbudilo k ostanku.
Lisac dodaja, da je pomembno že od otroštva vzgajati ljubezen do mesta, kar lahko prispeva k temu, da mladi ostanejo. Občina mora po njenem mnenju mladim zagotoviti dobre pogoje za bivanje in razvoj, kar je ključno za zmanjšanje odseljevanja.
Robert Tomazin (SDS):
Robert Tomazin opozarja na pomemben problem bega možganov: “Največji problem bega možganov je, da študentov ne spremljamo, ne spremljamo, kaj Kočevje potrebuje, in ne spremljamo našega potenciala, ki se izobražuje v Ljubljani.” Po njegovem mnenju bi bilo možno obdržati več “modrih, inovativnih in podjetnih ljudi” v Kočevju, če bi ustrezno nagradili ta potencial s kadrovskimi štipendijami in kasneje s kadrovskimi stanovanji.
Tomazin kritizira trenutni pristop, kjer “z nagradnim fotografiranjem počastimo le še zlate maturante ali odličnjake iz osnovnih šol”, nato pa se za njimi “v Kočevju izgubi sled”.
Dodaja, da je potrebno za mlade družine pripraviti več stanovanjskih objektov, ki niso nujno v mestu, ampak lahko tudi v vaseh, kot so “Gorenje, Stara Cerkev ali Slovenska vas”. S tem bi omogočili mladim družinsko življenje na podeželju, ki “ponuja kar nekaj potenciala in prijetno življenje”. Tomazin poudarja, da lahko podeželje, čeprav “morda ni tako lagodno kot mestno”, nudi nižje stroške za obiskovanje glasbene šole in drugih prostočasnih dejavnosti ter omogoča boljši razvoj otrok.
