Zvezdana Mlakar je obraz, ki ga na televizijskih zaslonih spremljajo že generacije. Ob njenem pripovedovanju pravljic smo odraščali, ob njeni pogovorni oddaji smo se zamislili nad odnosi, vzgojo in si postavljali številna vprašanja, katerih odgovori niso vedno enostavni.
Zvezdana velja za posebno žensko in je marsikdaj bila deležna kakšne novičke v rumenih časopisih. Marsikdo jo občuduje. Prizna, da jo je marsikdo zasmehoval – a je to pustila za seboj.
Dogovorimo se za kavo – zaradi logistike – smo jo spili virtualno. Pozdravi nas nasmejan obraz, s simpatičnim štajerskim naglasom. Zvezdana nazaj pohvali našo spevno govorico. Pogovor je neverjetno sproščen, sogovornica neverjetno naravna in prizemljena.
In prav nič se ji ni mudilo. Čeprav je te dni zasedena s predstavitvijo knjige Pogovori, ki so mi spremenili življenje, ki je nastala v soavtorstvu z urednikom Rokom Smolejem.
V knjigi naredi nekakšen povzetek pogovorne oddaje Zvezdana, kjer je gostila številne posameznike, ki so s svojim nastopom premaknili razmišljanje naše družbe.
V avtorskem delu pa Zvezdana razkrije tudi sebe. Sebe kot mamo, babico, blondinko, igralko, gospodinjo, kmetico in ranljivo.
»Sem mama, babica, blondinka, igralka, gospodinja, kmetica, ranljiva, …« opisujete svoje življenjske vloge. Glede na vaše izzive skozi življenje, bi lahko dodali še pridevnik močna ženska.
Ni človeka, ki ne bi imel izzivov. Smo samo ljudje, ki si to priznamo in ljudje, ki si tega ne priznamo. Ter še ljudje, ki uživajo (zavestno ali ne) v tem, da so žrtev. V celi moji življenjski zgodbi so bili izzivi. Meni je bil največji izziv jaz sama. V smislu, jaz in svet in jaz in moji najbližji. Na koncu sem ugotovila, da je bila cela pot, ki sem jo naredila, v bistvu iskanje odgovora na eno vprašanje: »Kako jaz sebe doživljam in kako jaz sebe čutim, prepoznam?«
Predolgo sem si svet barvala rožnato in želela nanesti še več barve in predolgo se nisem sprijaznila s svojim bistvom, s svojo resnico- bitom – to je bil moj največji izziv. Treba se je bilo soočiti s svetom, kakršen je in soočiti sama s sabo, kakršna sem. In to sprejet, z ljubeznijo in radostjo. In tudi, če ni lepo, je dobro vedeti, da vse mine. Da se na koncu vse zloži tako, kot se mora. Na določen del življenja pa enostavno nimamo vpliva, nam je preprosto namenjen. Sem sodi tudi smrt.
Žrtev pa niste želeli biti?
Ja, sem pa kar velikokrat (dosti) bila. Govorim iz izkušenj. Dolgo nisem razumela znancev, ki so mi govorili : (Nikoli nisem mogla razumeti znance, ki so mi govorili): »Pusti zdaj njega, glej na sebe.« Pa sem si mislila: »Kaj bom jaz zdaj na sebe gledala, saj z mano ni nič narobe.« In dokler nisem dojela, da se moram osredotočiti nase ( sebe), ni šlo. To je ena tistih temeljnih resnic, da moramo sprejeti najprej sebe, kot smo in potem tudi druge, kot so. To je tisti osnovni »morati«. Tu ni bližnjic, enostavno moraš. Človeka moraš sprejeti brez rožnatih očal, ne ,da ga olepšuješ ali pomanjšuješ. Vreden ali ne vreden tvoje pozornosti – dobro je, da ga sprejmeš takšnega, kot je. Tega pa enostavno ne moreš narediti, dokler ne sprejmeš sebe.
Poznamo vas kot televizijsko voditeljico. Je bila odločitev, da postanete igralka čisto naravna? Ste zgodaj kazali nagnjenost k igralskemu poklicu?
Ja. Spomnim se, da so mi že v vrtcu dodelili vlogo zajčka v eni igri. Spomnim se tega posebnega občutka. Bilo mi je všeč. Bilo mi je všeč stati na odru že v osnovni šoli. Nisem zrastla v umetniški družini, mama je bila kuharica, oče mi je umrl zelo zgodaj.
Ne izhajam iz igralskega ali umetniškega kroga. Jaz nisem vedela, kaj je to igralstvo. V tistih časih, ko sem bila jaz majhna, je televizija šele prihajala v domove. Na Ptuju je gledališče sicer bilo, vendar jaz nisem vedela zanj. Ni me poklicalo od zunaj, vleklo me je od znotraj. Igralstvo me je res poklicalo. V osnovni šoli me je moja učiteljica postavila na oder in sem “bila” čebelica. Od takrat oder živim. To je bil klic. Hvala bogu imam dar, ki se je zlil z ljubeznijo do igre, temu bom sledila do konca svojega življenje. Igralec ne nehaš biti nikoli.
V času študija na akademiji pa vam ni bilo najlažje, kajne? Bili ste prepričani, da imate talent, vendar med šolanjem ni bilo vse rožnato?
To so bili časi, ki jih danes ni več. To so bili časi, ko je bil profesor bog. In sploh zame, ki sem prišla iz majhnega okolja. To je bilo majhno okolje, okolje kuharic, ruralno okolje. To me je zaznamovalo. Neke prave samozavesti nisem imela, da je treba slediti samemu sebi. Imela sem idealizem in sebe. Danes vem, da sem prišla na akademijo polna navdiha, obetala sem veliko, saj še nisem poznala orodij s katerim bi krotila svojo nadarjenost. Ko zdaj gledam kakšne stare posnetke, vidim odlično mlado igralko, dobro pa se spomnim svoji takratnih dvomov vase. Se ne vidi, da bi potrebovala nekoga, ki me bo še kaj naučil. Da potrebujem vodstvo. Takrat je bila ta šola precej ostra. Profesor je bil bog. O tem tudi pišem v knjigi. O tem, kaj in kako so od nas zahtevali. Profesorji so želeli, da med nastopi gledamo kolege in si zapisujemo, česa ne delajo dobro, kje delajo napake.
Jaz že v osnovi nisem takšna, da bi iskala napake in nepravilnosti. Vedno vidim dobro. Zato me je iskanje napak sošolcev spravilo v stisko. Težko je bilo kritizirati kolege, z mislijo, da boš kmalu tudi ti stal na odru. Ta kritika in iskanje napak, to me ni motiviralo. In to je prineslo moje spoznanje, ki velja še danes. Če me nekdo kritizira, se začnem braniti. Od sebe lahko dam veliko, če mi daš občutek, da mi zaupaš. Da sem vredna in da verjameš vame, to je zame suho zlato. In potem jaz naredim vse in še več, kolikor je le mogoče. Tudi ko sem imela oddaje, sem vzpostavila čudovito vez z urednikom. On je verjel vame, ne glede na to, da sem jaz včasih delala tudi po svoje. On je verjel, da jaz zmorem, da znam. In ko sem jaz v kaj dvomila, me je bodril. In potem sem šla v raziskovanje, neustrašno in mi je vedno uspelo. To ni neka posebnost, večina nas je takih. Baje, da eni dobro delujejo, če jih kritizirajo – jaz, zagotovo ne.
Že sami ste naredili uvod v pogovorno oddajo Zvezdana. Številni gledalci so bili razočarani, ko se je oddaja ukinila. Tudi vi ste javno izpostavili, da ste jezni. Vas ljudje še vedno opominjajo in povezujejo z oddajo?
Še vedno. Vidi se, ker ljudje radi kupujejo knjigo. Pisma mi pišejo, kako doživljajo knjigo. Ko to vidim, vem, da delam dobro. Ljudje mi pišejo, da upajo, da bo oddaja prišla nazaj. Ko so oddajo ukinili, nisem skrivala svojih občutkov. Meni se je to že dolgo napovedovalo, vse to je očitno bilo povezano s politiko. V svojem življenju še nisem doživela, da bi me katera koli politika preganjala. In tukaj so politiko izkoristil za osebne interese. Moja oddaja je bila ukinjena zato, da je nastala neka druga oddaja. Jaz v tistem času o tem nisem govorila, ker nisem želela še bolj podpihovati stvari. Človek je na moji oddaji ( in še nekaterih drugih pogovornih oddajah ) dobil priložnost, svoj šov in zdaj ga ima. Kako je to priložnost izkoristil, se pa vidi. Nisem pa dovolila, da se laže, da je bila moja oddaja predraga, da ni bila gledana. To ni bilo res.
Že dejstvo, da ste bili v času predvajanja oddaje dva krat nominirani za Slovenko leta, nekaj pove.
Ja, nazadnje sem bila zelo blizu. To je velika čast. Potrditev, da delaš dobro.
Med gledanjem oddaj smo opazili, da sogovornika pazljivo poslušate in jim ne polagate besed v usta.
Poslušati sogovornika in mu ne sugerirati, kaj naj pove, je dragoceno. Ko gledam kakšne intervjuje, me tako neskončno zmoti, da izpraševalec išče prav določen odgovor sogovornika. To ljudje čutimo. Časi takšnih pogovorov so minili. Jaz ves čas poudarjam, da nisem novinarka. Da mi ni treba iskati objektivnosti, lahko sem človeško radovedna in tudi nevedna. Seveda imam tudi svoje mnenje. In zato, ker imam jaz svoje mnenje, me zanima tudi tvoje. Novinar pač mora slediti pravilom intervjujanja, ki se ga učijo na fakulteti. Jaz sem o sogovorniku vedela vse, kar je bilo dostopno in nisem težila k temu, da ljudem pokažem, kako jaz vse vem. Nisem želela odgovorov, ki sem jih pričakovala ali jih je v katerem izmed intervjujev že dal. Tudi mene so intervjuvali in spraševali vse sorte in sem pri vsakem, če se je le dalo odgovarjala različno.Razen o kakšnih konkretnih stvareh, seveda. Drugače ne, ker se tudi jaz vedno spreminjam. Če imam prostor, bom razvijala misli. Če razvijaš misli, prideš vedno do česa drugačnega, novega.
Kako pa sta z urednikom pogovorne oddaje Zvezdana Rokom Smolejem prišla do tega, da izdata knjigo? Da bi pogovore iz oddaje spremenili v knjigo, ki pa pravzaprav veliko pove tudi o vas sami?
Mnogi mislijo, da je knjiga neka obnova teh pogovorov, pa ni. Želela sem sporočiti veselo novico, da so mi ti pogovori v resnici spremenili življenje. Tudi meni, saj so mi mnogi medtem pisali, da smo jim s pogovori spremenili življenje. Skozi ta leta oddaje sem se spremenila. Spremenila svojo lastno samopodobo. Skoraj v vseh pogovorih sem sogovornike vprašala, kako imeti sebe rad? Kaj to sploh pomeni? Da sebe sprejmeš in spoznaš, potrebuješ več časa, kakor en dan, mesec. Mlajšim, recimo pri mojih sinovih, gre to hitreje. Pri meni je šlo to res počasi. Ker so bila v mojem življenju že določena prepričanja ujeta v skalnat oklep. Ko sva z Rokom gledala, kakšne odzive so sprožili nekateri pogovori z gosti, kako so nam spreminjali fokus, prepričanja, sva si rekla, da bi bilo dobro to enkrat zapisat. To kar so povedali sogovorniki in to, kar se doživljala sama. Ker se dobro poznava, sva si rekla, da se morava resno vzeti v roke, saj se zna zgoditi, da bova prej dobila oddajo nazaj, kot bova napisala knjigo. Zato sva določila rok za oddajo knjige in podpisala pogodbo z Mladinsko knjigo. Ko sem pisala, sem opisala vse svoje goste, v knjigi jih je samo polovica. Izbrala jih je najina urednica Urška Kaloper. V knjigi goste in to kaj so rekli opisuje Rok Smolej, ki je soavtor, jaz pa sem predvsem opisovala svoje obcutke, kako je gost in njegova zgodba vplivala name, na kaj me je spomnil. Presenetilo me je, da sem na določene stvari drugače gledala kot oni in vse to se je v meni nalagalo. In ni se samo v meni, v mnogih se je. Zdaj, ko srečujem ljudi, mi veliko ljudi reče, da sem jim spremenila življenje. No, ne jaz – oddaja, ta pogovor.
Veste, koliko pisem in odzivov sem dobila, ko smo imeli temo o narcisih. Veliko prahu je dvignila tudi oddaja o mnogoljubju. Takrat so prekle padale z neba. Mi smo hoteli takrat samo povedati, da se je potrebno vprašati, ali si sposoben imeti rad samo enega človeka? Ali lahko človek ljubi več ljudi hkrati? Si upamo povedati, kdo pravzaprav smo? Ne pa da je toliko nesreč zaradi varanja. Rešili bi se marsičesa, če bi si priznali takšne stvari. Ampak na to definitivno nismo še pripravljeni. Spraševati pa smo se začeli.
Velik odziv je bil tudi na dr. Ranka Rajovića, strokovnjaka za vzgojo, ki je priporočal, da otroci hodijo bosi. Da se možgani razvijajo s tem, ko plezaš po drevesih. Ali pa Tomislav Kuljiš, ki je izjavil, da je dobra tista mama, ki je dobro. In ne tista, ki dela vse dobro za otroka. Res veliko dobrih oddaj je bilo. Do Nicka Vujičića, ki je pokazal, kako pomembno je imeti razlog za življenje. Kako pomembno je imeti vero, upanje. Takrat me je presunilo dejstvo, da moški, da človek, ne potrebuje rok in nog , da je cel, da je ljubeč, da je privlačen. Ni pomembno tisto, kar je zunaj, kar se vidi, pomembno je tisto, kar je notri, kar je skrito.
Danes se od žensk veliko pričakuje. Da smo močne, da skrbimo za družine, smo vodje. Se vam zdi, da v obilici vlog izgubljamo sebe in to ženstvenost?
Tudi jaz sem na zunaj videti močna. Samostojna sem definitivno. Ne potrebujem moškega, da bi preživela. Kljub vsemu, sem ohranila ranljivost. In vidim, da mnogo lažje živim, če tudi pokažem ranljivost. Iz mene so se radi delali norca. Tudi v mojih akademskih krogih še sedaj opažam, da knjige niti nočejo brati. Potem jo pa kakšen prebere. Moji kolegici, hudi intelektualki, sta mi zadnjič povedali, da sta se skoraj s pinceto dotaknili knjige. Ko pa sta jo prebrali, sta rekli, da sem nora, da sem napisala super knjigo. To so predsodki,vem, da so okoli mene. S tem se ne ukvarjam več, to je njihovo.
Tudi, če me je kdo ranil in izkoristil mojo naivnost ali dobroto, je bolelo zgolj v tistem trenutku, ker se od nekdaj zavedam, da to ni moja stvar. Pravzaprav se ni nikoli zalepilo name na način, da bi to nosila, kot neko zamero skozi življenje. Sploh nisem taka … Me je bolelo, sem se spraševala, mislila sem, da sem jaz kriva. Potem pa sem pozabila. Jaz nisem »zlopamtilo«, nikakor. To se mi zdi “stran metanje časa”, s to modrostjo sem se pa kar rodila. Zelo veliko ljudi se zaplete v te mreže, v to neodpuščanje. In ravno včeraj sem tolažila svojo mamo, ki se je nekega dogodka spomnila z jezo. Stara je 88 let in kakšnih ljudi in dogodkov se spomninja s sveto jezo. Pa sem ji rekla, da naj ne počne tega, saj je marsikdo izmed njih, na katere se jezi, že pokojen. To je treba dati čez. Škoda njenega lepega srca in energije, da to nosi v sebi!
S kom pa imate osebne pogovore, ki vam spreminjajo življenje? Z mamo, so to otroci, prijateljice?
Če sem čisto iskrena, jih imam največkrat s prijateljicami. Z otroki, kadar je priložnost. Z njimi sem pazljiva, če me konkretno kaj vprašajo, potem povem, če ne, ne. To je njihova pot. Ker vem, kako bi to meni šlo na živce, če bi mi nekdo stalno nekaj razlagal. To jaz tako zapakiram, da mislijo, da jaz o sebi govorim pa v bistvu njim (smeh). Če se zares pogovarjaš z ljudmi, slej ko prej pride do pogovorov, ki ti spremenijo življenje. Vsakdanji pogovori najbolj spreminjajo življenje.
Osebno se vas spominjam iz otoške oddaje Zlati prah. Lepi spomini. Oddajo Zvezdana je gledalo več generacij skupaj, kaj vam to pomeni?
(smeh) Zdaj odrasli, moški in ženske, mi govorijo, kako radi so gledali to oddajo. Me ustavljajo in mi rečejo, kako so rasli ob mojih pravljicah. Tako lepo mi je slišati, da sem znala povezati generacije. Meni je to najbolj dragoceno, da me gledajo mame, hčerke in vnukinje in vedno bolj tudi moški, predvsem mlade in srednje generacije. Jaz mislim, da več ne morem dati. Ne morem doseči več kot to, da se različne generacije po vsaki oddaji pogovarjajo, pregovarjajo in, da se spreminja pokrajina škodljivih prepričanj. To vidim, ko imam kakšne predstavitve knjige, ko vidim kar tri generacije sedeti skupaj … Meni poje srce.
Kako ste povezani z Dolenjsko, z našimi kraji?
Glede na to, da živim nad Želimljem, že mejim na vaše kraje, ki so čudoviti. Sicer sem prava Ptujčanka, Haložanka (smeh). Tako, da mi je smešno, da se vedno povsod počutim doma. Tudi v Ljubljani.
Poznam nekaj ljudi iz Kočevja. Tudi v Ribnici imam nekaj prijateljev. Bila sem že v Kočevskem rogu in tako domače se počutim pri vas, imam tudi jaz v okolici medvede (smeh). Slovenci smo medvedji narod in moramo znati živeti z medvedi.
Ko pomislim na Dolenjsko, se mi sliši tako »dol«. Da se umestiš v eno zeleno deželo, gozdnato, polno mahu. Tako toplo in prijetno se počutim. To so res izjemno lepi kraji. Mislim, da turistično premalo znani. Se spomnim, ko sem delala oddajo V neznano z Zvezdano. Vem, da smo za znamenitosti Štajerske takoj vedeli, Primorsko … kaj pa Dolenjska, smo se spraševali z ekipo? In ko sem raziskovala, kaj je tukaj za videti, sem se samo čudila. Res si želim, da bi se Slovenija gledala bolj celostno. Te gozdove, to mehkobo, izvire in bogato zgodovino.