Pred prazniki je intervju pripravila devetošolka Nina Marjanović iz OŠ Stara Cerkev pri izbirnem predmetu šolsko novinarstvo. V uredništvu z veseljem podpiramo delo novinarskega krožka in objavljamo prispevke mladih ustvarjalcev, ki z radovednostjo in zavzetostjo stopajo na pot raziskovanja in pisanja.
Velika noč se bliža, kristjani pa se nanjo pripravljajo z molitvijo, postom ter spokornostjo. Ta praznik predstavlja temelj krščanske vere, saj obeležuje Jezusovo vstajenje in zmago nad smrtjo. Njegov vpliv se kaže v duhovni prenovi, bogoslužju in družinskih tradicijah po vsem svetu. Za tokratni intervju sem se pogovarjala z župnikom Sašom Kovačem, ki že nekaj let poučuje verouk v Stari Cerkvi. Prihaja iz Žužemberka, star je 38 let in svojo duhovniško pot dojema kot poslanstvo. Njegovo delo ni omejeno le na maševanje, ampak vključuje tudi delo z otroki in mladimi, ki jih uvaja v verske vrednote. Z mano je spregovoril o izzivih v svojem poklicu, pomenu vere v življenju ter svoji osebni poti do duhovništva.
Zakaj ste se odločili za ta poklic?
»Največ je k odločitvi za duhovni poklic pripomoglo troje: nekajkrat sem kot otrok doživel, kako je moj dedek, ki je bil zelo strog in dostojen, ob večerih pred spanjem molil. Takrat sem doumel, da Bog je! Obstaja nekaj večjega, kot je bil moj dedek, ki sem ga imel zelo rad. In moj dedek moli tega Boga. Ko sem se vpisal k verouku, je za moj reden obisk svete maše skrbela babica. Vsako nedeljo me je ob šestih zjutraj čakala pred blokom in zvonila toliko časa, dokler se nisem zbudil, če sem slučajno zaspal. Nato sva šla peš štiri kilometre daleč k jutranji maši. Pela je na koru v pevskem zboru, jaz pa sem ji pomagal peti, ker mi je bilo dolgčas in nisem vsega razumel. Ves osnovnošolski verouk sem imel čudovita duhovnika, ki sta znala dobro pripovedovati svetopisemske zgodbe. Z doživetim pripovedovanjem sem stopil v svet vere v Boga, ki je neizmerno ljubeč do svojih zvestih. Preko zgodb pa sem izvedel tudi vse, kaj doleti tiste, ki Bogu niso zvesti.«
Kaj je vaš namen pri tem poklicu?
»Ko sem se med študijem gradbeništva odločil, da bom spremenil študijsko smer, sem izbral teologijo. Na njej sem spoznal, da je namen duhovnika služenje Bogu z molitvijo in doslednim delom, kljub temu da te ljudje ne razumejo in tvojega dela ne spoštujejo. Ker Bog vodi zgodovino kraja in usodo ljudi, ne pa duhovnik, sem si svobodno izbral, da je to tudi moje osebno vodilo.«
Kaj vas je prepričalo v ta poklic?
»V namen služenja Bogu me je prepričal vzor in drža številnih duhovnikov in redovnic. Ko sem videl, s kakšno gorečnostjo in potrpežljivostjo služijo Bogu, me je nekajkrat pretreslo in potrdilo, da sem na pravi poti.«
Kako poteka vaš delovni dan?
»Skoraj vsako jutro ob petih ob spremljanju Radia Ognjišče z vsemi poslušalci najprej zmolim rožni venec za blagoslov dneva in ljudi, ki jih bom tisti dan srečal. Včasih molim tudi za potrebe ljudi, ki me prosijo za molitev. Po jutranji kavi in zajtrku sledita verouk ali delo v pisarni, kuhanje kosila, popoldanski verouk, vzdrževalna dela v župnišču in vrtnarska opravila okoli cerkve, večerna maša in molitev brevirja (duhovniške molitve, ki jih moramo vsak dan moliti).«
Kaj vam je najtežje pri tem poklicu?
»Najtežji so mi prazni in vsakdanji plehki pogovori z ljudmi, ki ne razumejo Boga niti duhovniškega dela ter njegovega namena. To me tako izčrpa, da sem včasih brez volje. Ti nespametni pogovori me ne bogatijo in ne plemenitijo. Jemljejo pa veliko energije in zagona.«
Kaj menite, zakaj je število obiskov v cerkvi upadlo?
»Ljudje so postali razvajeni. Ko je otrok ali človek razvajen in ima vsega dovolj, takrat razmišlja samo še o sebi in noče razmišljati o Bogu. Spomni se ga le takrat, ko ga doleti nesreča. Takrat razvajen človek tudi največkrat okrivi Boga, kot da je on kriv za njegovo nesrečo. Tako si izmisli opravičilo, da je sam sebi dovolj in da ne potrebuje Boga. Zato ga tudi ne obiskuje v cerkvi, ne moli in pozablja svoje dolžnosti do Boga. Kar je najhuje – pozabi deset božjih zapovedi. Njegovo obnašanje kar kliče po kazni, ki bi ga spravila na pravo pot.«
Kako ste preživeli svoje otroštvo?
»Moje otroštvo je bilo najlepše, kot bi si ga lahko sploh zamislil. Bil sem obdarjen z neizmerno ljubeznijo starih staršev. Veliko smo peli, molili, praznovali, predvsem pa veliko skupaj delali. Skupno delo nas je družilo in bogatilo.«
Kaj radi počnete v prostem času?
»Na prejšnji župniji sem našel svoj hobi v kozjereji, zdaj pa v vrtnarjenju.«
Če ne bi bili duhovnik, kaj menite, da bi bil vaš poklic?
»Najverjetneje bi postal učitelj zgodovine ali razrednik.«
Kaj so bile vaše prvotne sanje glede poklica?
»Ker je imel oče gradbeno podjetje in ker sem bil edini sin v družini, se je nekako pričakovalo, da bom nadaljeval očetovo obrt. Hotel sem v Škofijsko gimnazijo, hotel pa sem tudi ustreči očetu. Nisem imel še izoblikovane močne želje, zato sem sledil očetovi in se vpisal na srednjo gradbeno šolo. Danes vem, da je Bog tudi to želel, saj mi to znanje zelo koristi v duhovniški službi.«
Kaj je najbolj nenavaden ali ganljiv dogodek, ki se vam je zgodil v vaši poklicni karieri?
»Najlepši in najbolj ganljivi dogodki so povezani z zakramenti, ki jih delim ljudem. Ob krstu ali pogrebu spoznavam njihove družine in lepoto doživljanja Boga. Ob prvem obhajilu in birmi, ob porokah in skupnem praznovanju praznikov pri maši doživljam tisto lepoto, ki sem jo doživljal kot otrok v zavetju staršev – varen in nepremagljiv, zaupljiv in srečen.«
Kako bi lahko več ljudi usmerili k Bogu?
»Dovoli mi, da ti zastavim podobno vprašanje: kako lahko spremeniš neumnega človeka? Ne moreš, kajne? Sam se mora spremeniti. Težke življenjske situacije ga morajo spremeniti. In te bodo prišle zelo hitro. Ko človeka doleti težko trpljenje in ostane brez moči, takrat osvobodi pogleda zgolj nase in se zmore ozreti proti Bogu. Bog je popoln. Je čista modrost in umnost. Bolj ko se mu trudiš biti podoben, bolj si moder. Če se ne trudiš na tem področju, ostajaš neumen, ujet v svet samega sebe. Ukvarjaš se samo še s sabo in bežiš pred lepoto življenja z Bogom.«
Novinarka, Nina Marjanović