V delavnici polni orodja in kovine Zdravko Tomazini preživi večino svojega časa. Pravzaprav je v podobnem okolju preživel večino svojega življenja, kot podjetnik, ki se je ukvarjaj z izdelavo glasbenih stojal in z opremo za kolesarnice. Zaradi dela v kovinarski industriji je veliko hodil naokrog in v Kolnu, na enem od sejmu, zagledal skulpturo glave narejeno iz vijakov.
»In ta glava mi ni šla iz glave,« se tistega leta, leta 1997, spominja Zdravko Tomazini. Z umetnostjo se dotlej nikoli ni ukvarjal.
»Tisto glavo sem dolgo premleval, maja meseca, pred 25 leti, sem naredil svojo prvo skulpturo,« z zanimanjem je spremljal, kako bodo ljudje sprejeli njegovo delo in si takrat ni upal misliti, da bo od tega lahko tudi živel.
Prvič je razstavljal na Jurijevanju v Črnomlju. »Ljudje so me takrat poznali kot podjetnika. In me kasneje začeli klicati k sodelovanju, da bi ustvarjal za ta ista podjetja. Če ne bi bilo podjetništva, ne bi bilo umetnosti. Ne moreš pa kar prerezati popkovine, končati s podjetništvom in začeti ustvarjati. Ker je bilo vse to povezano, sem lažje dobil material,« se Tomazini spominja začetkov.
Material je v delavnico prišel na račun njegovega starega podjetja in dobrih odnosov s podjetniki. Poznali so ga večinoma vsi podjetniki v tej branži in na ta račun je dobil večino poslov tudi kot umetnik.
Ko je bil že kot umetnik povabljen na raznorazne sejme in tržnice, so ljudje stali v vrsti, še posebej na Kravjem balu v Bohinju. »Ko so – predvsem Avstrijci – videli to, to je bila vrsta. Takrat nisem bil še izkušen, kar se prodaje tiče, za kar je skrbela žena. Prišel je besen inšpektor in začel vpiti, da moram vse pospraviti in kdo mi je dovolil biti tukaj. Na sosedni stojnici je domačinka prodajala špirit, kar se mu ni zdelo sporno. Moja žena je pomirila inšpektorja in mu pokazala vsa dovoljenja, tudi dovoljenje organizatorja. Potem se je pa začelo …« pove Tomazini in doda, da je na vsak sejem prinesel nove izdelke in vedno je želel potrditev stran, ali so izdelki dobri.
Prizadeval si je, da bi dobil certifikat za ročno delo, a ga je profesor Janez Bogataj razočaral z besedami, da takšne certificirane izdelke lahko ustvarjajo le rokodelci iz Gorenjske. »Tako daleč sva šla z Bogatajem, da sem šel celo do takratnega ministra za gospodarstvo in ga vprašal, zakaj ne morem dobiti certifikata. A sem to opusti, » doda, da je kljub vsemu veliko prodal in razstavljal.
Povabila so prihajala iz cele Slovenije. »Za Drežnico sem naredil kozo, tako je pred njihovo osnovno šolo moja koza. Vsako leto me povabijo tja. Na temo Soške fronte sem ustvaril skulpturo roke v žicah. Ta še danes stoji na poti iz Drežnice v Koseč.« Za Kobarid je ustvaril tudi spominke v obliki topa.
»Za Ruse sem delal, za Američan, Francoze, Avstralce. Moji izdelki ni kontinenta, kamor niso potovali. Ko so šli predstavniki mlekarn na Kitajsko, so imeli 25 mojih ljubljanskih zmajev. Spomnim se enega naročnika iz ZDA, ki si je želel žabo. Žaba je gladka, moji izdelki pa niso bili brušeni. In nikakor je nisem znal narediti in izgubil naročilo. Po treh letih sem naredil ribo, ki je bila takšne strukture, kot bi morala biti tista žaba. A takrat je bilo prepozno,« se enega redkih neuspehov spominja umetnik.
Delal je tudi za avstrijsko gradbeno podjetje, ki mu je naročilo 100 skulptur. »Zadnjo skulpturo sem delal dan pred prireditvijo, ko so izročili darila. Takrat sem rekel, nikoli več. To me je tako izčrpalo, da štiri mesece nisem mogel delati. Enostavno se mi je vse uprlo, da se tako masovnega naročila več ne grem,« umetnost se je takrat spremenila v proizvodnjo in tega si Tomazini več ne dovoli.
Potem so ga klicali iz Luke Koper in mu naroči skulpturo nadaljevalnega mornariškega vozla. »Če greš v posel s spominkom, moraš vedeti, da bo neka določena količina, ki jo boš moral zagotoviti, da mora biti cena konkurenčna in da ima izdelek tudi zgodbo,« sogovornik pokaže kovinski vozel na kamnitem podstavku. »To je nadaljevalni vozel, zadaj pa so ljudje. Vozel je vezni člen.« Za Luko Koper je delal kar 13 let. Svoj pečat je pustil na razstavah v Škofji Loki, v Novem mestu, Mozirskem gaju. Pred občino v Šentjerneju stoji Tomazinijev petelin, ki je replika Plečnikovega. Dobro sodeluje tudi s Sodražico.
Petelini, ribe, sove, zmaji, kačji pastirji, junaki iz literature. Umetnikovi domišljiji ni videti konca . Z izdelki so ga vabili tudi v tujino. Česar se je zaradi nepoznavanja jezika, raje izognil. »Imel sem prevajalca, a se predstavitev izdelka izgubi s prevodom. Umetnost pa moraš doživeto predstaviti, kar lahko narediš le v maternem jeziku,« z žarom v očeh pove umetnik, ki pa je na nek način spregledan ravno tam, kjer ustvarja.
»Kočevje je specifično, tu imam kar neko črno piko. Imam plaketo Kočevja kot inovator. Naredil sem tudi spominek Kočevja iz zamenjane kritine cerkve, na katero sem narisal cerkev. Drugače me gledajo malo zviška. Po poklicu sem zidar in nisem akademsko izobražen,« razloge išče Zdravko Tomazini, ki je v Kočevju razstavljal samo enkrat. Nazadnje je ustvaril serijo knjižnih junakov Petra Klepca, Martina Krpana, Psoglavca, Krjavlja in Don Kihota, ki naj bi jih razstavljal v kočevski knjižnici.
Čeprav je morda spregledan s stani institucij, ni s strani ljudi, ki radi kupijo Tomazinijeve izdelke. »Za svojimi izdelki stojim v celoti. Rad jih imam.«
