Pred 30 leti so zadnjič skupaj sedli v šolske klopi. Potem jih je življenje zaneslo na različne poti – v različne kraje, službe in družbene kroge. In vendar so jih nekaj preprostih besed, ena ideja in spomin na brezskrbne čase znova povezali. Zadnja generacija strojnikov iz obdobja, ko je šola še potekala po starem sistemu, se je ponovno srečala. Gospodje, ki so zdaj že v zrelih letih, so naredili 30-letno inventuro vseh življenjskih dogodkov.
Pobudo za srečanje je dal Borut Lončarič, ki je ob pomembni obletnici vztrajal, da se sošolci ponovno zberejo. Večina je nanjo pozabila, kot so odkrito priznali. Borut je idejo delil z Ivanom Gabričem in beseda je dala besedo. Seznam sošolcev, ki so nameravali priti na obletnico, pa je postajal čedalje daljši. Skoraj popoln.
Od skupno 22 sošolcev se jih je dogodka udeležilo kar 18. Dobili so se v baru Ribič in se okrepčali s ponudbo Big Beara. Snidenje je bilo polno smeha in anekdot ter seveda izmenjave življenjskih modrosti. Vsota vsega se je zavlekla do druge ure zjutraj.
Spomnili so se tudi pokojnega sošolca Mladena Markovčiča in trenutkov, povezanih z njim. Posebej izstopa njegovo praznovanje rojstnega dne, ki je bilo vedno povod za skoraj vsakotedenska druženja.
Pogovor je nanesel tudi na razrednika Rudija Zajca, ki je bil srčen, empatičen, miren in spoštljiv ter edini profesor na srednji šoli in gimnaziji, ki je svoje dijake vikal. Tudi njegova življenjska pot se je žal prehitro končala.
Zbrani so še posebej hvaležni osebju bara in Mireli, ki je poskrbela za prijetno vzdušje ter potrpežljivo počakala pozno v noč, ko je »šolski zvonec« naznanil, da je treba domov.
Vsi so se strinjali, da se predolgo niso videli – in da bodo srečanja postala tradicionalna.
