fbpx
E-UTRIP
Slavko Bobovnik in Simona Škrabec.
Aktualno Kultura Ribnica Umetnost

Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami

»Tu smo, skupaj smo! Končno!« je uvodoma zapisno na vabilu za prvo letošnje – sicer pa tradicionalno – mesečno druženje z osebami iz javnega življenja na Škrabčevi domačiji v Hrovači.

Nekaj deset zbranih spoštovalcev pisane besede in ustvarjalnosti vidne rojakinje in nadaljevalko izročila Škrabčeve družine, ambasadorke malih jezikov v mednarodnemu PEN, Simone Škrabec, ki od leta 1992 živi v Barceloni, kjer je leta 2002 doktorirala iz primerjalne književnosti in literarne teorije, je za skednjem v pomenkovanju s Slavkom Bobovnikom, bardom slovenskega televizijskega novinarstva, izvedelo veliko več kot le to, kar je pronicljiva, tudi književna kritičarka spisala v njenem ne literarnem prvencu »Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami«.

V knjigo zlita doživetja s poti

Natanko sto različnih zgodb nekoč brezskrbnega sveta, ki so leta 2019 izšle v katalonščini, kasneje pa jih je prevedla tudi v slovenščino, so nastajale okoli deset let, razdeljene na štiri tematske sklope z naslovi Beg, Mimikrija, Vonji in Neravnovesja, bi bralec lahko na prvi pogled označili kot avtoričine refleksije, ki so nastale na njej tako ljubih potovanjih po vsem svetu. »V njih odstiram svoja doživetja s teh poti, čeprav se napisano ne bere kot potopis,« je dejala Škrabčeva, ki ob premagovanju geografskih razdalj razmišlja o razmerjih med domom in tujino, preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo, o bežnih vtisih in izkušnjah, ki za vedno spremenijo posameznikov pogled na svet. Veliko zgodb v njeni prvi knjigi je seveda tudi iz domačih, ribniških logov. »So zelo konkretna mesta, kraji, poti in seveda ljudje, ki so brez omembe imen. Zakaj? Menim namreč, da je bolj pomembno, da v teh prostranstvih spoznaš kraje in dogodke, občutiš doživetja, kot to, kdo je takrat bil tam in tam.«

Prevedla je tudi Borisa Pahorja

»Poleg tega, da piše eseje in znanstvene članke v akademskih revijah,« je moderator večera pogovoru dal širino, »je Škrabčeva tudi prevajalka iz katalonskega in seveda tudi španskega jezika v slovenščino in obratno.« Med drugim je v katalonščino prevedla dve knjigi zamejskega književnika, pisatelja in borca za človekove pravice, rojaka Borisa Pahorja, ki je prejšnji teden praznoval 108. rojstni dan,in sicer njegov avtobiografski roman Nekropolo in zbirko novel Grmada v pristanu. »Od vsega začetka sva zelo v stiku, tudi še danes. Neskončno občudovanje imam za vse to, kar je naredil,« je dejala. Po prvi »neliterarni« knjigi bo zagotovo nastala druga, še obljublja, sicer pa pravi, da so na nek način vse njene poti res brez načrtov, čeprav je zelo resen in natančen človek.

Vselej se rada vrača v Ribnico

Pravzaprav, da nima načrtov, je edini način, da sama sebe reši te svoje obsedenosti. »V Ribnico se z družino vselej rada vračam, med domačimi preživimo vsaj en mesec,« je še med drugim povedala zgovorna Simona Škrabec na prvem letošnjem pomenkovanju, ki so jih sicer prejšnja leta vsak mesec pripravljali v Skednju Škrabčeve domačije.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki