Moje poti vodijo na pokopališče, kdaj pa kdaj v trgovino, občasno v mesto in seveda do črpalke. To je deset kilometrov okoli Kočevja, pripoveduje Albina Košorok iz Mahovnika, medtem ko s ponosom pokaže svojo 27 let staro, a še vedno poskočno Corso. Zgovorna, modra in čila bo Albina novembra dopolnila kar 98 let. Je najstarejša voznica na Kočevskem, morda celo v Sloveniji. Ob avtomobilu ji dela družbo dolgoletna prijateljica Katarina Hrovat.
»Še do rojstnega dne ga bom vozila,« pravi Albina. »Potem pa …«
»Potem ti bodo izpit podaljšali še za vsaj pol leta, tako kot so ti ga že trikrat zapored – in tako naprej,« jo prehiti prijateljica. Da bo vztrajna, ji svetuje tudi hčerka. Albina pravi, da je zaradi nog – operirala je oba kolka – malo »falvasta«, a še kar v dobri vozni kondiciji. »Na cesti je za vse dovolj prostora, le pamet v glavo! Bolje je zamuditi kot nikoli priti,« modro svetuje.
Vozniški izpit je opravila pri 61 letih, šest let po upokojitvi iz Tekstilane, ko je ovdovela. »Kako bom jaz to zmogla, ko pa ne vem nič o komandah?« je zaupala inštruktorju Viktorju Gričarju, ki jo je pomiril: »Izpit boš naredila že v prvem poskusu.« In ga je. Prva pot jo je vodila v Štalcerje, že naslednje jutro pa z vnukoma v Ljubljano. Pogosto se je vozila tudi na Dolenjsko. Od takrat je zamenjala tri avtomobile, a jih vedno servisira pri istem mehaniku.
Zverina je poskočila – in tako je padla kazen
Gorivo toči na isti črpalki, ob zagonu motorja pa najprej prisluhne njegovemu zvoku. Posebno leto v njenem spominu je 2007 – kar petdesetkrat se je zaradi bolezni sina odpeljala v Ljubljano. Ne pozabi niti dneva, ko jo je policija s »pejčkom« ujela na radarju.
»Zverina je poskočila, pa sem plačala 250 evrov kazni,« pove v smehu. Nekaj mesecev zatem jo je doletela še ena kazen – 500 evrov in pet kazenskih točk zaradi rahlega trka. »Stara sem, a ne neumna,« je rekla policistoma, ki sta jo obiskala na domu, in jima pojasnila, da se je oškodovanec pošteno zlagal – škodo je prijavil šele po dveh mesecih in trdil, da je utrpel poškodbo.
Prijateljici že sedemdeset let
Življenje Albini in Katarini, ki je te dni naložila že 92 križev – lani se je z avtom, tudi Corso, peljala snahi v Novo Gorico – ni prizanašalo. Spoznali sta se pred sedemdesetimi leti v Tekstilani. Tudi njuna moža sta se skupaj učila za gozdarja v Postojni in delala na gozdnem gospodarstvu. Umrla sta drug za drugim, leta 2020 pa sta obe izgubili sinova.
A kljub težki usodi si vsak dan okoli poldneva pri Albini, kdaj pa tudi pri Katki, privoščita dve uri klepeta – ob kavi, seveda. »Vsega hudega vrževa stran in si rečeva: drugim je še huje kot nam. Vsako najino srečanje je srečanje smeha, polnosti, sproščenosti,« razkrivata recept za čilost – pa tudi to, da zdravnika skoraj ne obiskujeta.
(mgć)
