fbpx
E-UTRIP
Aktualno Dom Kočevje Narava & zdravje Novice Politika

Volkovi v Gornjih Ložinah: Prikradli so se zjutraj, ko so ovce pasle

Že štirideset let Jolićevi iz te vasice na kočevskem polju, skozi katero se je urezalo ponikalno korito reke Rinže, mimo pa pelje vse bolj hrupna  država cesta, redijo ovce kot osnovni vir družinskega zaslužka. Čreda se celodnevno do zime, saj je v zaprtemu hlevskemu prostoru utesnjena, pase na kraških površinah v večji ogradi električnega pastirja, ob hišah razpotegnjene vasi, na manjši parceli, čez cesto, prav tako v ograji, ki se na eni strani drži gozda, pa jo gospodar kdaj pa kdaj s sonca umakne v senco.

Tam je ob močni pripeki njegov sin Miro v pričakovanju sanitarnega vozila, predenj je drugi dan po napadu volkov na njegovo drobnico odpeljalo dva razpadajoča in smrdeča kadavra, grmel na molčečnost oblasti, ki ji je malo mar, da zveri na Kočevskem še naprej neusmiljeno redčijo živino.

»Izdali so odločbo za odstrel volkov pri Igu, čeprav se krvoloki v posmeh države že leta dokazano najbolj mastijo ravno pri nas. Pred dnevi so klali v Grčaricah, pred tem pa v Kočevski Reki, Nemški Loki, Starem Brezju, Mačkovcu, skratka, povsod tam, kjer se pasejo kopitarji,« našteva pokole, ki ovčerejcem pošteno sivijo lase.

Oče Ivo spomni tudi na volčjo gostijo na bližnjem Ribniškem, tam je ovac veliko manj kot na Kočevskem, ko je lani in predlani krvi žejen trop potolkel konja in osla, pred tem pa grozeče, z razkopanimi trebuhi, razmesaril več krav in telic na Travni Gori. Zlikovci so se praviloma vsakič užitno mastili med drugo in peto nočno uro.

Tokrat naj bi bilo drugače, ne dvomi gospodar. Po vonju ovac, ki ponoči – tako tudi pri drugih rejcih – ostanejo v žični ograji, naj bi omamno zadišalo le enemu ali dvema volkovoma. Iztrgali naj bi se iz tropa in planili zgodaj zjutraj, ko se je razdanilo, nad čredo 75 kosov z jagnjeti, ki se takrat najraje pase in jih presenetili. Klavec naj bi se do njih priklatil po vaški, asfaltirani cesti iz goščave za hišami, saj je pregrada ob pašniku vzdolž rečnega korita ostala nedotaknjena. Po prečkanju mostu v bližini  cerkve sv. Pavla in Petra je zlahka preskočil žično ograjo z druge strani pod cesto in svoje koničasto zobovje zaril v vrat večje breje ovce. Drugo je zaklal in ji odprl trebuh ter izvlekel drobovje. »Verjetno se je takrat od brnenja avtomobila ali oglašanja ljudi v vasi ustrašil in jo ucvrl. Po travi ni bilo nobenih sledi od utrujanja tropa ali poškodovanih drugih ovac, po čemer lahko sklepamo, da naj bi bil na pohodu le en volk, če pa jih je bilo več, bo zagotovo držalo, da so bili tako ali drugače prepodeni,« domneva Ivo.

Da so se lakotni smukali na robu vasi, pove Miro, so naznanili psi, ki so združeno boječe tulili, a se na to ni nihče oziral. Tudi Jolićevi ne. »Če bi se mi sanjalo, da bodo na pohodu volkovi ali volk(a), bi brez pomisleka celo noč bdel na straži. Tako kot noč po tem. Ob tretji uri sem se namreč prikradel do črede in dolgo, molče zrl okoli, še bolj pa napenjal ušesa. Le grobni tišini sem lahko prisluhnil. Ne le lisica, tudi zveri so po svoje zvitorepci,« meni izkušeni ovčar Ivo. Jutranji prizor zvrnjenih ovc, ko je okoli sedme ure prišel med živino, mu je dal vedeti, da mora biti poslej še bolj pozoren na stalno kolovratenje volkov, ki so zasvojeni z ovčjo krvjo. »Zdaj nas je še bolj strah, da bi ovce ponoči zaprli v oboro. Tatovom bi tako postali vaba za lažji zalogaj,« skrbi mladega gospodarja Mira. Doslej zveri niso nikoli napadle Jolićevo drobnico, lani pa je gorje povzročila strela. Sredi poletja je udarila v bližnjo lipo in ubila štiri ovce in štiri jagnjeta. »Pred vročino in neurjem so se nagnetle pod krošnje drevesa in se ulegle na korenine. To je bilo zanje usodno. Druge ovce, ki so ležale nedaleč, so ostale nepoškodovane,« je Mira prešinil prizor poginule drobnice, položene na hrbet, s štrlečimi nogami v zraku.

O škodi se ovčerejci neradi pogovarjajo, saj ta nikoli ni dejansko poplačana, za nameček pa odmerek država praviloma povrne z zamudo. Uglašeno pa opozarjajo, da ob napadu zveri čreda zelo trpi, izpostavljena je velikemu stresu in boleznim, posledično neredko tudi poginu. Ta dejstva so spregledana.

Da je interventni zakon o odstrelu medvedov in volkov mrtva črka na papirju, kar zadeva Kočevske in širše okolice, so po pokolu v Gornjih Ložinah, dopis z vsebino ogorčenja in javnega protesta na Okoljsko ministrstvo in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naslovili člani civilne iniciative Aktivna Kočevska. Aprila letos so jih več kot 50 združili dolgoletni križi nadlege zveri. Znova poudarjajo, da Kočevska ne bo zverinjak in zahtevajo, da o številnosti divjadi in zveri odločajo na Kočevskem in ne »gospoda iz političnih in akademskih foteljev daleč od naših težav in strahov«. Pristojne so pozvali, naj po hitrem postopku sprejmejo novelo zakona o izrednem odstrelu, tako da se umakne oziroma nadomesti določbe, ki ovirajo učinkovito izvajanje odstrela. Zahtevajo tudi, da se odstrel volkov izvede tudi na območju Kočevske, kjer volkovi dokazano povzročajo veliko škode in ogrožajo varnost prebivalcev. Nočejo več živeti v getu.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki