V Galeriji Miklova hiša v Ribnici do oktobra domuje razstava, ki odpira povsem nov pogled na ustvarjalnost mentorjev Likovne šole LICE. Šest akademskih slikarjev, kiparjev in grafik, ki že vrsto let kot tiha reka znanja in navdiha napajajo mlade ustvarjalce, se je tokrat razgalilo skozi lastna dela. Vloge so se obrnile – vajenci (njihova razstava je bila postavljena ob koncu šolskega leta) so stopili v senco, v središču pozornosti pa so poteze, oplemenitene s suverenostjo mojstrov.
»Kot skupina se predstavljajo prvič, sicer pa so doslej stopali pred občinstvo bodisi samostojno bodisi v drugih skupinskih postavitvah. Morda pa bi prav ta razstava lahko bila uvod v snovanje jubilejnega dogodka – ob 20-letnici šole prihodnje leto bi povabili vse, ki so kdaj koli stopili v mentorsko vlogo. Takih je kar precej,« razmišlja akademski slikar Sašo Koprivec, eden izmed tistih, ki so leta 2006 posejali seme LICE-a – danes že krepko drevo v slovenskem likovnem prostoru.
Njegov pogled se ustavi na galerijskem prostoru, kjer je vsak izmed šestih avtorjev našel svoj »skrivnostni« kotiček in ga napolnil s svojo resnico. »Postavitev je svobodna – brez klasičnih omejitev. Dela, ki stojijo drugo ob drugem, se pogovarjajo in dopolnjujejo, ustvarjajo harmonijo, ki se razpre v eno samo zgodbo,« pravi Koprivec.
Vedno v »covid-varianti«
Akademski slikar in kipar Marko Glavač, starosta LICE-a, pa je ob pogledu na razstavljena dela in množico ljubiteljev likovne govorice izrazil osebno misel: »Umetniki smo pravzaprav ves čas v nekakšni »covid-varianti«. Če hočemo ustvariti nekaj pravega, moramo preskočiti raven gole produkcije in se podati v prostor umetnosti. To pa pomeni mesece, včasih leta osame – tam, kjer tišina rodi misel, občutek, obliko. Umetnik je samotar, razstava pa je trenutek resnice – ali bo občinstvo začutilo njegov notranji utrip ali ne. In prav tisti hip, ko gledalec prepozna nekaj, kar je umetniku sveto, je največja potrditev.«
Se je ta odmik od vsakdanjega življenja in vstop v umetniško osamo prepoznal tudi v njegovih delih in delih soavtorjev? Glavač odgovarja:
»Razumevanje umetniškega jezika ni samoumevno. Potrebuje odprtost, znanje in pripravljenost na razmislek. Ni dovolj, da umetnik ob delu zapiše trideset strani razlage – umetnina mora zadihati sama, gledalec pa v njej mora začutiti zgodbo, ki jo je želel povedati njen avtor.«
Na razstavi pod naslovom Ars Poetica, Ars Educandi se poleg Marka Glavača predstavljajo še Karmen Bajec, Andreja Gorenc, Simon Lavrič, Nika Jakopin in Božidar Mišo Strman. Za kulturno poslastico ob odprtju razstave je poskrbel godalni trio, ki deluje pod mentorstvom Petre Božič, sestavljajo pa ga violinistki Sofija Schuster in Anabela Šincek ter violončelistka Ana Kapš iz Novega mesta.
(mgć)
