Dandanes smo potrošniki pred velikim prehranskim izzivom. Na trgu se pojavlja čedalje več živil, med katerimi lahko prosto izbiramo in jih vključujemo v svojo prehrano. Izbor živil, ki jih bomo vključili v našo prehrano je odvisen od številnih dejavnikov.
Zagotovo igrajo pomembno vlogo prehranjevalne navade, ki jih človek prinaša iz družine, cena in poreklo živil, kulturne značilnosti bivalnega okolja, zdravstveno stanje posameznika, spol idr. Pomembno vlogo pri izboru hrane igrajo tudi informacije, ki se nahajajo na živilih. Označevanje živil je v Sloveniji zakonsko urejeno, predstavlja pa ključni del potrošnikovega informiranja, ki mu omogoča, da sprejema bolj zavestne odločitve v svojem načinu prehranjevanja.
Označba na živilu je vir informacij in predstavlja komunikacijo med proizvajalcem oziroma prodajalcem na eni strani in med kupcem oziroma potrošnikom na drugi strani. Za kupca oziroma potrošnika je najpomembnejše, da označba na živilu vsebuje vse potrebne informacije o živilu, kar mu omogoči ustrezno izbiro in uporabo živila. Podatki na označbi morajo biti točni, nedvoumni in dobro vidni ter ne smejo zavajati potrošnika. Prav tako označbe ne smejo biti prekrite, zakrite ali izbrisane. Informacije morajo biti prikazane v jeziku, ki ga potrošniki držav članic, kjer se živilo trži, zlahka razumejo.
Označevanje živil v širšem smislu pomeni vse navedbe, podatke, trgovska imena, blagovne znamke, slikovno gradivo ali simbole v zvezi z živilom, ki se namestijo na kakršno koli vrsto embalaže, dokument, obvestilo, označbo, obroček ali vratno etiketo, ki spremlja ali se nanaša na samo živilo. Označevanje živil določa evropska zakonodaja v Uredbi št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij potrošnikom.
Obvezne informacije o živilih morajo biti na voljo ter zlahka dostopne za vsa živila.
Z branjem označb na živilih lahko potrošnik prepozna in ustrezno izbere živila glede na svoje prehranske potrebe. Med najpomembnejše informacije na označbah živil sodijo prodajno ime živila, seznam sestavin, hranilna vrednost in rok uporabe.
Ime živila potrošniku omogoča prepoznavanje živila in njegovo razlikovanje od drugih podobnih izdelkov na tržišču. Sestavine, ki so omenjene v prodajnem imenu, morajo biti v seznamu sestavin tudi količinsko navedene.
Seznam sestavin združuje informacije o vseh sestavinah, ki so bile uporabljene pri proizvodnji živila. Sestavine so v seznam vključene po padajočem vrstnem redu glede na maso, vključno z aditivi, ki jim je posebej opredeljena funkcija, ki jo imajo v izdelku. To pomeni, da je prva sestavina na seznamu, tudi tista, ki jo je v izdelku največ.
Na seznamu sestavin je označena tudi količina sestavin, ki so za živilo posebej značilne in so običajno izpostavljene na označbi, bodisi v imenu živila ali na sliki (na primer borovničev jogurt ima med sestavinami naveden delež borovnic v izdelku). Med razpoložljivimi borovničevimi jogurti lahko tako izberemo jogurt z največjim deležem borovnic oziroma lahko preverimo ali so jogurtu borovnice dejansko dodane ali pa gre za jogurt, kateremu je bila dodana zgolj aroma. V seznam sestavin je vključeno tudi označevanje alergenov, ki so na seznamu zapisani z drugačno pisavo kot ostale sestavine (na primer krepko).
V skladu z zakonodajo EU mora biti na predpakiranih živilih, ki se prodajajo v EU, nameščena označba, ki potrošnike obvešča o njihovi energijski in hranilni vrednosti.
To se imenuje »označba hranilne vrednosti« in mora biti navedena neposredno na embalaži ali nanjo pritrjeni označbi. Obvezni elementi hranilne vrednosti so energijska vrednost ter količina maščob, nasičenih maščob, ogljikovih hidratov, sladkorjev, beljakovin, in soli, ki jih vsebuje živilo. Prostovoljno se lahko navedejo tudi enkrat nenasičene maščobne kisline, večkrat nenasičene maščobne kisline, polioli, škrob, prehranske vlaknine, vitamini ali minerali, ki jih dovoljuje zakon. Živila, ki ne potrebujejo označbe hranilne vrednosti lahko najdete že v zgoraj omenjeni uredbi št. 1169/2011.
Vrednosti, navedene v označbi hranilne vrednosti, so povprečja, ki temeljijo bodisi na analizi živila, ki jo je opravil proizvajalec, bodisi na izračunu z uporabo znanih ali dejanskih povprečnih vrednosti uporabljenih sestavin ali splošno veljavnih in sprejetih podatkov. Količino hranil je treba navesti na 100 g ali na 100 ml.
Ko nakupujete katerokoli živilo morate biti obvezno pozorni na rok uporabe. V največ primerih za izdelke pred koncem roka poskrbijo trgovci (ga prestavijo ali pa nanj opozorijo z znižanjem cene), vendar je priporočljivo, da roke tudi sami pregledujemo. Tako moramo včasih prilagoditi svoj tedenski jedilnik, da porabimo stvari pred koncem roka uporabnosti ali pa kakšno ne nujno stvar izpustimo iz nakupa. Če niste pozorni, tega ne morete storiti in to pomeni, da ste zapravili denar in boste morali hrano zavreči.
Rek “smo to, kar jemo” drži. Če ne znamo brati deklaracij s hranilnimi vrednostmi, potem je nemogoče vedeti kaj jemo. Tako bodo naši nakupi zavestno premišljeni, cenejši ter nenazadnje hranilno bogatejši. Koristno porabljenih 10 minut več med nakupovanjem se bo obrestovalo v zdravih izbirah vsakič, ko boste odprli vrata hladilnika ali shrambe.
Pripravila: Urška Kastelic (mag. inž. živ.)