Čeprav se beseda budizem iz našega vidika zdi morda eksotična, temu ni čisto tako. Religija in filozofija budizma je med Slovenci čedalje bolj priljubljena, budistični menihi pa živijo v naši neposredni bližini. V vasi Goljek pri Trebnjem je pred šestimi leti nastal gozdni budistični samostan, ki je edini v Sloveniji. Na zemljišču, ki ga obdaja gozd stojijo samostanske hišice, ki menihom ponujajo prostor za samoto.
Samostan je ustanovil adžan Hiriko, ki se je rodil kot Primož Korelc. Z budizmom se je spoznal že pri svojih 12-ih letih in je po končani maturi odšel v budistični samostan v Italijo in kmalu za tem v Veliko Britanijo, kjer so ga posvetili v meniha. Prizemljenost nauka, raziskovanje uma in ljubezen do živali, so ga privabili, da se je v Budovo učenje še bolj poglobil, nam je povedal adžan Hiriko.
V zavetju vasi Goljek je svoj mir našlo sedem menihov in dva postulanta iz gozdne tradicije theravadskega budizma. Theravada je bila več stoletji prevladujoča religija jugovzhodne Azije, danes po vsem svetu živi preko 100 milijonov theravadskih budistov, tudi na Zahodu.
Na kočevskem menihi živijo v tišini
Samotišče Goljek velja za sedež samostana, vodi ga generalni gvardijan adžan Hiriko. Na kočevskem pa je podružnično samotišče pod imenom Hillside Hermitage, kjer menihi živijo v meditativni tišini gozda, brez nepotrebnih interakcij s svetom.
V Samotišču Goljek so dobrodošli vsi, ki si želijo najti notranji mir. Nekateri se z menihom samo pogovorijo, drugi ostanejo v samostanu in razmišljajo o naravi eksistence, o poti izven trpljenja in žalosti ter o svojem življenju.
Menihi živijo v celibatu in zagovarjajo minimalizem.
Menihi v samostanu strogo sledijo meniškemu pravilniku, ki ga je predpisal Buda. Živijo krepostno življenje, so v celibatu in minimalistični. Menihi v svojem bistvu živijo v osami, a so na voljo tudi za pogovore, ki lahko koristijo posamezniku. Da lahko raziskujejo naravo uma, je potrebna jasnost uma.
Menihi zato podpirajo življenje z omejevanjem spanja, omejujejo tudi nepotrebne čutne užitke, kot je pretirano prehranjevanje ali poslušanje glasbe, pojasni Hiriko in doda, da se posvečajo študiju in meditaciji.
Živijo od dobrote posameznikov
Že več kot 2600 let je meniško življenje preživelo s pomočjo drugih ljudi, tako tudi v Sloveniji. Menihom ni dovoljeno, da pridelujejo hrano, kuhajo in da imajo denar. V mnogih državah laična skupnost nadaljuje s tradicijo darovanja. Menihom darujejo hrano, obleko, bivalnike in zdravila. »Menihi v laikom ponudijo svoje znanje, delo, čas in energijo, ne da bi za to sprejemali plačilo. Tako živijo v skladu z Budovim učenjem. Ljudje, ki pri tem čutijo navdih, podpirajo menihe,« pove sogovornik.
Kdor obišče samostan sam presodi, kako bi lahko delovanje samostana podprl. »Radodarnost je vrlina srca, ki jo je Buda zelo poudarjal. Je korist za darovalca v tem življenju in v naslednjem,« zaključi menih.
Menih za pomoč neposredno ne sme prositi. V vasi, kjer živijo, so menih lepo sprejeti. Vaščani so se jih navadili in postali so del vasi.