Boris Anton Weiss je bil udeleženec narodnoosvobodilnega boja, vojaški častnik, diplomat, prevajalec in zvesti varuh zgodovinskega spomina. Njegovo življenje je bilo prepleteno z najpomembnejšimi dogodki 20. stoletja – od vojne vihre doma v Poljanski dolini do srečanj z voditelji svetovnih velesil.
Rodil se je 20. novembra 1926 v Predgradu. Oče, Nemec, ki ga je grof Auersperg poslal v te kraje kot oskrbnika posesti, je bil po Borisovih besedah, ki jih je delil z nami ob praznovanju 99. leta, bolj zaveden Slovenec kot mnogi drugi. Med drugo svetovno vojno so italijanski okupatorji uničili njihovo domačo hišo. Oče je bil interniran v koncentracijsko taborišče v Padovi, mati, Belokranjka, pa zaradi sodelovanja s partizani zaprta v Kočevju, Ljubljani in Perugi. Boris in njegov brat sta se v teh težkih razmerah pridružila partizanskemu gibanju.
V Kočevju se je pridružil bataljonu prav v času zasedanja odposlancev slovenskega naroda, nato pa se je vrnil v poveljstvo v Stari trg ob Kolpi. Deloval je tudi kot obveščevalec v Črnomlju in Metliki. Vojna vihra je njegovo družino razkropila, vendar so jo vsi preživeli in po vojni znova postavili dom v Predgradu.
Po koncu vojne sta z bratom ostala v vojski in postala častnika Jugoslovanske ljudske armade. Leta 1946 so Borisa poslali v Beograd, kjer je ustvaril družino in zgradil dolgo vojaško kariero, ki jo je sklenil v činu polkovnika JLA. Aktiven je bil do upokojitve leta 1984.
V svoji bogati in raznoliki karieri je opravljal številne odgovorne naloge doma in v tujini. Med drugim je bil pomočnik vojaškega atašeja v Washingtonu, oficir za zveze mirovnih sil UNEF v Kairu in Gazi, služboval je v Bagdadu ter deloval v posebnem oddelku jugoslovanskega ministrstva za obrambo, pristojnem za stike s tujimi vojaškimi predstavniki. Pomembno mesto v njegovem življenju je imelo tudi delo prevajalca pri predsedniku Josipu Brozu Titu, zlasti v času gibanja neuvrščenih.
Iz obdobja službovanja v Združenih državah Amerike se mu je posebej vtisnilo rokovanje s šefom ameriške vojaške obveščevalne službe, generalom Arthurjem Trudeaujem, in obisk Pentagona, kjer je prenašal dokumentacijo za nabavo orožja in opreme za JLA. Nepozabno je bilo tudi srečanje z generalom Dwightom Davidom Eisenhowerjem, ki mu je leta 1953 v Beli hiši osebno čestital ob izvolitvi za predsednika ZDA.
Leta 1971 je bil kot del varnostne predhodnice v San Franciscu in Los Angelesu vključen v pripravah na Titov obisk pri predsedniku Richardu Nixonu, med letoma 1981 in 1983 pa je služboval v Iraku.
Po upokojitvi se je vrnil v Poljansko dolino ob Kolpi. Tam se je posvetil pisanju in ohranjanju spomina: napisal je štiri knjige, zbiral dokumente in zgodbe časa, ki ga je sam soustvarjal, skrbel za manjši muzej v vasi ter objavil očetov dnevnik iz taborišča. Zgodovina mu ni bila le poklic, temveč osebna dolžnost.
Boris Anton Weiss bo mnogim ostal v spominu kot pogumen, pokončen in spoštovanja vreden človek – pričevalec časa, ki je povezoval lokalno izkušnjo Poljanske doline z velikimi svetovnimi dogajanji ter vse življenje ostal zvest svojim vrednotam in domačemu Predgradu.