Tone Steklasa ni le dolgoletni operater v kočevskem kinu. Je njegova duša, tiha prisotnost v ozadju. Zaradi njega in njegovega sina Uroša so platna osvetljena in gledalci lahko začnejo debelo uro ali dve dolgo filmsko pustolovščino. Ko se boste namestili v sedeže kočevskega kina, se spomnite gospoda iz ozadja – tudi on pripoveduje zanimivo zgodbo.
Njegova pot, povezana s filmom, se začne v otroštvu, ko je bil kot osnovnošolec in kasneje dijak v Ljubljani že zagrizen filmski navdušenec. »Skoraj vse filme sem si ogledal,« se nasmehne. Že takrat ga je sedma umetnost prevzela z vso silo in mu začrtala pot, po kateri hodi še danes.
Ko je po študiju prišel poučevat na osnovno šolo, je moral – kot vsak učitelj – prevzeti tudi eno od kulturnih dejavnosti. Namesto običajnih izbir, kot so pevski zbori ali dramski krožki, si je izbral kino. To je bil njegov svet. In to nalogo je vzel resno. Dejavnost je počasi postala tudi posel.
Sprva je vodil kino v Dobrem Polju. Kot upravnik je skrbel za nabavo filmov, distribucijo, projekcije. Kasneje se je kino organizacijsko povezal še z drugimi kraji – Ivančno Gorico, Velikimi Laščami in Ribnico. »Bili smo kar močni,« pove s kančkom ponosa. Včasih je moral film celo posoditi kakšnemu manjšemu kraju, ki ga ni mogel dobiti pri distributerjih – kar ni bilo vedno povsem po pravilih, a je šlo za preživetje filmske kulture.
Prihod v Kočevje
Ko je kino v Kočevju sameval in bil tik pred zaprtjem, se je v zgodbo znova vključil Tone. Projektorji so bili zastareli, stanje opreme katastrofalno. »To je bilo samo za stran,« odkrito pove. Ogled filma v takih razmerah je bil bolj muka kot užitek. Filmska pot – mehanski sistem, po katerem se je film vrtel – je bila obrabljena. »Slika je bila meglena, zvok je hreščal,« opisuje. Tone pa je vedel: če bo kino želel obstati, bo moral narediti korak naprej.
Takrat je začel reševati stvari. V Kočevje je pripeljal opremo iz kina v Postojni, ki se je zapiral zaradi denacionalizacije. Tam je uspel dobiti vrhunski projektor KN z avtomatskim preklopom in tudi čistilno napravo za filmski trak.
Ni pa šlo brez improvizacije. Enkrat se je trak tako močno poškodoval, da je moral Tone filme dobesedno lepiti skupaj – 600-metrske kolute, enega za drugim. Če si ljubil film, si ga rešil. In Tone ga je. Konec je zalepil na začetek, gledalci pa niti niso posumili, le spraševali so se, kaj je režiser s filmom pravzaprav želel povedati.
Novo rojstvo kina
Tone Steklasa ni le operater. Je povezovalec, lobist, tehnik, praktik, vizionar. Ko je postalo jasno, da se analogni kino izteka, je začel iskati rešitev za digitalizacijo. Projektor je stal 40 tisoč evrov, česar si lokalna skupnost sama ni mogla privoščiti. A s pomočjo evropskih sredstev in podpore občine je Kino Kočevje 2. novembra 2015 uradno prešel v digitalno dobo.
Tone pravi, da je bilo to »novo rojstvo« kina.
A stvari niso bile preproste. Dvorana je večnamenska – poleg filmov so v njej tudi koncerti, gledališke predstave in razne prireditve. To pomeni, da za vsako projekcijo ni zagotovljen termin. »Prva predstava je polna, potem pa že zamudiš val,« pove. Če ne dobiš termina naslednji dan, so gledalci že drugje. Kljub temu je vztrajal, usklajeval, včasih še dodatno predstavo stisnil v urnik.
Ko govori o tem, kako se je spremenil način prikazovanja filmov, v njegovem glasu ni nostalgije, ampak spoštovanje do časa. »Zdaj samo klikneš. Film je na strežniku, ni več kolutov. Ampak ni to ista izkušnja. Takrat si moral vse poznati, vse nastaviti. Zdaj lahko greš domov,« pravi z mešanico olajšanja in rahle distance.
So mu filmi sploh še zanimivi?
Film ceni in ga ima rad – le grozljivk ne mara. Pravi, da ne vidi smisla v tem, da bi se človek po nepotrebnem strašil. Bolj ga zanimajo zgodbe z globino. Uživa v art filmih, čeprav priznava, da je pri nas težko najti stalno občinstvo zanje. V Kočevju imajo danes filmski abonma, a še vedno premalo ljudi, ki bi redno prihajali gledat kakovostne evropske ali avtorske filme.
Kino pa se mora boriti še z drugim izzivom – pravico do zaslužka distributerjev. Tone razloži: za vsak film mora kino vnaprej plačati minimalno garancijo – 60, 85 evrov, včasih več. Če se ne proda dovolj kart, gre kino v minus. »Oni ne tvegajo nič. Oni vzamejo svoj delež, pa če pride deset ljudi ali sto,« pove brez zamer, a z jasnim zavedanjem, kako težko je danes ohranjati kino kulturo v manjših mestih.
Kljub vsemu Tone verjame v prihodnost. Vztrajnost se mu je vedno obrestovala. Gledalce vabi, naj se vrnejo. »Film ni za telefon. Film je za v dvorano, za platno, za tišino,« pravi. In doda: »Hišni kino ne more pričarati tega občutka. Samo v kinu si res notri. Vse ostalo je približek,« je prepričan Steklasa, ki za konec ponovi misel, ki jo je večkrat izrekel: mesto brez kina ni mesto – je vas.
