Rak prostate je bolezen, ki vsako leto prizadene številne moške po vsem svetu, a zgodnje odkrivanje je ključno za uspešno zdravljenje. 62-letni Tone Lovšin iz Ribnice, ki so mu lani postavili diagnozo raka prostate, danes odkrito deli svojo izkušnjo in s tem opozarja moške na pomembnost rednih pregledov.
Tone Lovšin je lanskega julija obiskal osebno zdravnico na rednem referenčnem pregledu, kjer so mu med drugim izmerili tudi PSA (prostatični specifični antigen) v krvi. Rezultati so pokazali alarmantno vrednost, ki je nakazovala, da z njegovo prostato nekaj ni v redu. »Drugih simptomov nisem imel, da bi pomislil, da se s telesom nekaj dogaja,« se spominja. Edini cilj, zaradi katerega se je odločil svojo zgodbo deliti z drugimi, je nagovor k rednemu merjenju PSA: »Postopek je neboleč, vzamejo ti kri in to je to.«
Po prvem opozorilnem znaku je avgusta 2023 opravil pregled pri specialistu. Ta je po ultrazvočni preiskavi opazil strukturo na prostati, čeprav je bila prostata normalne velikosti. Sledila je magnetna resonanca, ki je potrdila prisotnost strukture velikosti graha. Oktobra je bila izvedena biopsija, ki je dala končno diagnozo – rak prostate.
»Ko mi je pojasnil potek bolezni, sem se pomiril«
Od prvih znakov do končne diagnoze je minilo več mesecev, in sicer do novembra. »Zdravnik me je potolažil, da je rak prostate rak, ki se počasi širi. Tukaj niso šteti tedni, niti meseci. Seveda me je skrbelo, a ko mi je pojasnil potek bolezni, sem se pomiril,« priznava.
Na vprašanje, kako naprej, je bil Lovšin najprej presenečen nad množico možnosti zdravljenja – od tega, da ne naredijo nič, oz. samo nadzorujejo, do hormonskih zdravil, kemoterapije in obsevanja. Kljub vsem možnostim mu je najboljša izbira delovala operacija, s čimer se je strinjal tudi specialist.
Aprila je šel na operacijo, po kateri mu je kirurg povedal, da je imel »srečo v nesreči«. Tumor je bil lokaliziran znotraj prostate in ni prebil stene. »Stranski učinki operacije so lahko težave z uriniranjem, nošenje plenic in zmanjšana erektilna funkcija, a mi je bilo vseeno, želel sem le, da gre rak iz telesa,« odkrito pove Lovšin.
Operacija je bila robotsko asistirana laparoskopska radikalna prostatektomija in je trajala dve uri. »Ko sem po operaciji pogledal trebuh, sem se kar nasmehnil. Nisem imel prerezanega trebuha, le pet majhnih šivov. In po operaciji me ni nič bolelo.«
Sledil je trenutek resnice …
Po dveh dneh okrevanja v bolnišnici je odšel domov, kjer je teden dni imel urinski kateter. »Ko so ga odstranili, je sledil trenutek resnice. Preverili so, če operacija drži – da ni puščanja vode,« nadaljuje brez zadržkov o občutljivi temi. Hitro je ugotovil, da so bile njegove mišice ohranjene, saj že prvi dan po odstranitvi katetra ni več potreboval plenic.
Ključni razlog za njegovo hitro okrevanje je zgodnje odkrivanje bolezni, poudarja. »Bolezen je bila odkrita zgodaj, tumor pa lociran, zato ni bilo potrebe po agresivnem posegu. Če rak ne bi bil hitro odkrit, bi morali odstraniti več tkiva, kar bi vplivalo na kontrolo urina in druge funkcije. Zato še enkrat apeliram na moške – če se to odkrije hitro, so današnje metode tako učinkovite, da imaš veliko možnost minimalnih posledic.«
Lovšin izpostavlja, da o tej temi govori odkrito, saj je preventiva preprosta – nekaj krvi in nobenega invazivnega posega. »Ko si star 40 let, načeloma ne bi smel imeti težav. Vrednost PSA sem imel pred desetimi leti 2,5, potem pa je v desetih letih skočil na 10 – kar je že rdeči alarm. Vsakega kolega vprašam: Si meriš PSA?«
Ne verjame, da je rak prostate med mlajšimi moškimi še vedno tabu tema, vendar poudarja, da morajo moški skrbeti za svoje zdravje že v mlajših letih, tudi ko se še počutijo močne in nepremagljive.
Nekaj tednov po operaciji je Lovšin že igral tenis, danes pa živi kakovostno življenje. Septembra 2024 je opravil prvi pregled po operaciji, ki je pokazal, da je bilo zdravljenje uspešno.
Ob koncu pogovora izpostavi še pomembnost pogovora: »Nekateri ljudje se z boleznijo težko sprijaznijo, jo prikrivajo in rečejo, da so bili na dopustu, čeprav so bili na operaciji. A ravno pogovor, tako s samim seboj kot z drugimi, lajša bolezen in lahko rešuje življenja.«
