V Javnem zavodu Rokodelski center Ribnica so letos prvič aktivno pristopili k projektu, ki omogoča večjo dostopnost kulturnih vsebin za slepe in slabovidne. Včeraj smo namreč obeležili svetovni dan bele palice.
Marca letos so se v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSS) v sodelovanju z Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Ljubljanske regije odzvali na povabilo Ribniškega muzeja. Obiskali so njihovo razstavo in preverili, kakšna je bila takrat dostopnost za slepe in slabovidne – tako objekta kot razstavljenih predmetov oziroma razstave same. Pogovorili so se, raziskali možnosti izboljšav in včeraj znova preverili stanje. Ugotovili so, da so na tem področju že veliko dosegli in da je muzej zdaj za korak dostopnejši, kot je bil marca.
»Za nas to pomeni večjo avtonomijo in samostojnost – da se lahko do neke mere gibljemo ter samostojno uživamo v vsebini muzeja oziroma razstave. Tako pridobimo občutek neodvisnosti, ne glede na to, ali smo slepi ali slabovidni,« je ob predstavitvi izboljšav v Rokodelskem centru dejala Gaja Beč iz vodstva ZDSS, ki ocenjuje, da je v Sloveniji približno deset tisoč oseb s hujšimi okvarami vida. Ob zaključku projekta so pripravili ogled pridobitev, srečanje pa sklenili z lončarsko delavnico.
Miranu je uspelo, mnogim ne
»Do 18. leta sem aktivno igral rokomet – tudi proti ekipam iz Ribnice. Šport me je od nekdaj zanimal in zdi se mi, da sem prav prek goalballa pozabil na marsikaj težkega. Ko so mi predstavili druge športne možnosti, sem začel sodelovati na tekmovanjih v atletiki, plavanju in smučanju. Vse to slepi in slabovidni izvajamo s posebnimi pripomočki ali ob pomoči spremljevalcev,« so besedam Mirana Nimca, doma iz Kočevja, ki živi v Ljubljani in je v vodstvu Medobčinskega društva slepih, zbrani prisluhnili s pozornostjo. Šport je bil zanj odlična oblika rehabilitacije. Njemu je sicer uspelo, a pozna veliko ljudi, ki se s slepoto niso mogli sprijazniti in so še danes doma. »To je najtežje – ko človek obupa in ne loči več dneva od noči. Jaz sem se navadil. Imam sliko v glavi, vem, kje sem, ker sem se teh poti naučil že prej. V Kočevju bi lahko hodil brez bele palice. V Ljubljani, kjer sem delal, sem si vse predstavljal v glavi – kje so ulice, križišča, zgradbe. Tako si pomagam pri orientaciji. Če bi se zanašal samo na belo palico, bi bil hitro izgubljen. Pomembno je, da si miren, zbran in da veš, koliko križišč si že prečkal,« so njegove izkušnje.
Odlika za Ribnico
Pohvalil je odzivnost Muzeja Ribnica oziroma Rokodelskega centra. »Kar so nam marca obljubili, so v pol leta uresničili. Iz perspektive popolnoma slepega obiskovalca, ki sem danes pod prsti občutil Braillove napise in oznake pri eksponatih, lahko rečem, da je Ribniški muzej lahko za vzor vsem po Sloveniji. Odlično. Drugje je pa tako – pogosto se obljublja, a se nič ne naredi,« je še povedal.
Izboljšave tudi za vse druge
Mag. Marina Gradišnik iz Muzeja Ribnica je poudarila, da so steklene površine označili že na vhodu v Rokodelski center, v muzejsko trgovino in delavnice, ki so za slepe in slabovidne lahko nevarne, če ni dovolj kontrasta. Kontrastne oznake so postavili na stopniščih, usmerjevalne oznake po stavbi pa olajšajo orientacijo. Na delu razstave, kjer so predstavljeni materiali in postopki izdelovanja, so dodali napise v Braillovi pisavi. Pripravljajo tudi posebno ribniško krošnjo, ki bo vključena v stalno razstavo in bo zanimiva za vse obiskovalce – tudi slepe in slabovidne, saj bodo lahko predmete na njej potipali.
V prihodnjem letu načrtujejo nadaljevanje posodobitev, če bodo uspešni na razpisih. »V bistvu so te vse izboljšave enako koristne tudi za zdrave osebe,« ne dvomi Gradišnikova. Pri postavitvi te infrastrukture jim je pomagal Zavod Dostop, ki jim je svetoval, kako pravilno dopolniti vsebine in urediti prostore, da bodo primerni tudi za obiskovalce z okvarami vida.
»Želimo si, da bi v prihodnje še naprej nadgrajevali naše vsebine in omogočili dostop do vseh dejavnosti, ki jih pokriva naš zavod,« se je vsem zahvalila direktorica Rokodelskega centra Tina Peček.
(mgć)
