Med 8. in 14. novembrom 2025 je v Bangkoku na Tajskem potekalo svetovno prvenstvo v ju-jitsu za kategorije U16, U18 in U21. Tekmovanje je zajemalo discipline borbe, duo sistem, show duo sistem ter ne-waza, na njem pa je nastopilo kar 54 držav in 1400 tekmovalcev, skupaj s preostalimi kategorijami pa več kot 2500 udeležencev. Pod okriljem Ju-jitsu zveze Slovenije je na prvenstvu nastopilo 19 slovenskih reprezentantov, ki so uspešno zastopali slovenske barve in skupaj osvojili štiri medalje. Za šest članov Siborja se je prvenstvo zaključilo zelo uspešno, saj so domov prinesli dve bronasti medalji. Poleg Mije Kocuvan, ki je osvojila tretje mesto v ju-jitsu borbah U18 do 63 kg, se je z bronastim odličjem okitila tudi 16-letna Tia Kozina v kategoriji do 52 kilogramov, prav tako Ribničanka, doma iz Goriče vasi.
Ko Jani reče: »Pia, to je vrhunsko«
»Že ob uvrstitvi v reprezentanco sem bila vsa vesela, ko pa sem izvedela, da sem izpolnila normo za nastop na Tajskem, sem bila popolnoma navdušena, a brez velikih pričakovanj. To je bilo nekaj povsem novega – svetovna arena, svetovni tekmovalci. Adrenalina ni manjkalo,« je ponosna na odličje pripovedovala ob vrnitvi z Daljnega vzhoda. Priprave na tekmovanje so bile intenzivne. »Imeli smo veliko treningov, reprezentančnih in običajnih. Prav tako tekmovanj. Tudi med poletjem smo vadili in tako pilili formo,« je pojasnila.
Posebno pohvalo je namenila trenerjema Janku Divjaku, ki je bil z njimi, in Toniju Ambrožiču. Da je Siborjeva zasedba blestela v Bangkoku, glavnem mestu Tajske, čestitke namenja tudi Boštjanu Divjaku in Aleksandru Gotovcu. »Janko (Jani) je bdel ob tatamiju (blazinjen borilni prostor), pripravil na različne situacije in spodbujal,« za kar mu je še kako hvaležna. Enako velja za sponzorje.
Prva je padla Rusinja
Prva borba proti Rusinji je bila napeta; Tia je priznala, da je bila nekoliko nervozna, a zmaga ji je vlila samozavest. »Pomembno je bilo, da sem prvo tekmo dobila – tako sem si malo olajšala nadaljevanje tekmovanja.« Nadaljnje borbe so bile polne adrenalina. Zmaga nad Romunko jo je pripeljala do četrtfinala, kjer jo je premagala gostiteljica, Tajka. A Tia se ni predala – v repasažu je samozavestno na hrbet položila Italijanko in si priborila tretje mesto ter bronasto kolajno.
»Ko sem izvedela, da sem tretja, sem čutila olajšanje in veselje hkrati. Trener je bil presenečen, moji navijači – zraven sta bila seveda ati in mami – pa navdušeni,« je opisala. Po tekmovanju so si privoščili nekaj dni dopusta v Bangkoku in okolici, kjer je spoznala lokalno kulturo, hrano in življenje.
Ah, ta riž
»Prve dni je bila hrana čisto drugačna, zrak drugačen, vse je bilo novo, a sem se hitro navadila – poskusila sem vse: od riža in rezancev do piščancev in lokalnih jedi. Vem le to, da riža še dolgo, dolgo ne bo na mojem meniju,« se zasmeje, vsa ožarjena od sonca, ko doda, da se jim je vsem najtežje privaditi na pomanjkanje tekoče pitne vode (vsa je v steklenicah), kot jo poznamo pri nas.
Tia se je v ju-jitsu zaljubila po tem, ko je prej preizkusila balet, ples in mažoretke. »Po mažoretkah sem želela nekaj novega. Ko sem poskusila ju-jitsu, sem takoj vedela, da je to zame. Na prvi državni tekmi sem že zmagala in od takrat naprej me je ta šport popolnoma prevzel,« je povedala.
Mladi tekmovalki zdaj preostaja nova sezona in nova tekmovanja, med drugim v Makedoniji proti koncu novembra. »Po tem uspehu gremo naprej – učimo se, izboljšujemo napake, širimo krog prijateljstev in iščemo nove zmage,« je optimistično napovedala na prvi pogled krhka, a še kako trdoživa Tia. »Ja, kdo ne bi bil ponosen na takšno vnukinjo,« sta jo ob sprejemu pred domačo hišo v Goriči vasi poleg številne rodbine pričakala, objela in voščila tudi babi Joži in dedi Dare.
Najprej šola …
Seveda ni pozabila na šolo. »Sem dijakinja prvega letnika na ekonomski šoli v Ljubljani. Pomanjkanje pri pouku bom nadomestila s trdim delom in športnim duhom.« Bronasta kolajna na svetovnem prvenstvu – najbolj žlahtno odličje v njeni karieri – je le začetek za Tio Kozino, ki navdušuje s svojo borbenostjo in energijo.
Njena zgodba je dokaz, da pogum, vztrajnost in strast do športa prinašajo velike rezultate – tudi na svetovnem odru. Le tako naprej.
(mgć)
