Na Suhodolčev stol v Trubarjevi spominski sobi – simbolnem prostoru začetka slovenskega jezika in narodne zavesti na Rašici – se je kot zadnji gost letošnje sezone pogovornih večerov usedel 49-letni Lado Bizovičar. Nasproti moderatorke Nuše, na stolu znamenitega arhitekta Janeza Suhodolca, se je predstavil kot eden najbolj prepoznavnih in vsestranskih slovenskih ustvarjalcev.
»Čast mi je, da gostimo človeka, ki zna s pronicljivo besedo, humorjem in mimiko povedati praktično vse – zatakne pa se mu, ko mora razložiti, kdo pravzaprav je,« je Nuša šaljivo povabila Lada na stol. Je komik, igralec, režiser in televizijski voditelj, znan po svoji duhovitosti, karizmi in sposobnosti povezovanja z občinstvom. Kariero je začel kot plesalec in pevec, kasneje pa navduševal v številnih vlogah: kot žirant v oddaji Slovenija ima talent, sodnik v šovu Zvezde plešejo, voditelj in igralec v številnih televizijskih projektih.
As ti tud not padu
Njegovo ime se je zasidralo v kolektivni spomin tudi z nastopi v humorističnih oddajah, kot sta As ti tud not padu? in Na žaru, ter v uspešnih gledaliških predstavah v Špas teatru, med katerimi izstopajo Fotr, Star fotr in Slovenska muska. S slednjo je leta 2024 napolnil ljubljanske Stožice ter z značilnim humorjem in satiro predstavil svojo vizijo slovenske glasbene scene.
»Z Ladom se poznava še iz časa, ko sem nastopala v Zvezde plešejo. Bil je eden izmed ocenjevalcev,« se je spomnila Nuša. Lado ji je pritrdil in dodal, da je bila že takrat zelo prepoznavna. Med sproščenim pogovorom je sogovornik večkrat s svojim nabrušenim, a vedno duhovitim jezikom nasmejal občinstvo. Tako tudi, ko je razlagal, kako se je kot avtohtoni Ljubljančan za četrt leta znašel na Gorenjskem.
»Kje že delajo televizorje?«
»Štel sem komaj 19 pomladi, ko sva s prijateljem po nekaj pivih sklenila, da bom prihranke od gastarbajterskega dela v Nemčiji vložil v nakup stanovanja v Škofji Loki. Ja, fajn mi je bilo. Ampak – Ljubljana je le Ljubljana,« se je z nasmeškom spomnil.
V »spovedi« ni izpustil niti otroških spominov na »žabarsko mesto«, kot je šaljivo poimenoval prestolnico. Povedal je, da ga je mama kot kratkohlačnika za roko vodila mimo stavbe RTV na Kolodvorski in mu jo kazala: »Ne vem, zakaj me je to tako fasciniralo, ampak v svoji glavi sem bil prepričan, da tam delajo televizorje.«
Pri trinajstih je že zbral pogum, vstopil skozi glavna vrata in – z dovoljenjem tajnice – prišel v pisarno velikega Mita Trefalta. »Rekel sem mu: ‘Jaz sem Lado in rad bi se naučil delati televizijo.’ Že naslednji teden sem postal ‘zlati prinašalec’ – tisti, ki neumorno nosi stvari po pisarnah,« se je spomnil svojega prvega (usodnega) vdora v javno RTV-hišo in s tem sploh v širši medijski prostor.
Politiki, gospodarstveniki, kulturniki
Ob koncu je, prevzet nad poslanstvom Trubarjevine, od koder izvira pristna slovenska beseda, dejal, da so Velike Lašče zagotovo eden izmed treh najpomembnejših krajev v Sloveniji in da je to treba vedno oznanjati.
»V prvem poletju smo gostili Ksenijo Benedetti in Jana Plestenjaka, jeseni pa naj bi se na stol usedel gospodarstvenik Ivo Boscarol. Da, ti večeri s sogovorniki – vsi se dogodka udeležujejo brez kakršnegakoli nadomestila – iz sveta kulture, umetnosti, politike in gospodarstva so lepo zaživeli, obisk pa je iz srečanja v srečanje večji,« je povedal velikolaški podžupan Dejan Zakrajšek, ki si je omislil tovrstno spoznavanje Trubarjeve domačije.
(mgć)
