Na redni letni skupščini Nogometne zveze Slovenije je plaketo za dolgoletno delo ter pomemben prispevek k razvoju slovenskega nogometa prejel tudi Srečko Rajšel iz Ribnice.
Za njim je izjemna nogometna kariera, ki se je začela v Kočevju, nadaljevala v nekaterih klubih nekdanje Jugoslavije, med drugim tudi v ljubljanski Olimpiji, zaključil pa jo je leta 1993 v kočevskem Avtobumu, takrat članu prve slovenske nogometne lige.
Srčna borbenost, ki jo je kazal na zelenici takrat zagotovo najlepšega nogometnega stadiona pri nas ob plahi Rinži, pa tudi v drugih klubih, je vedno privabljala gledalce. Še več. Srečko je imel celo svojo navijaško skupino. Ko je nogometne čevlje obesil na klin, se je posvetil trenerskemu poklicu.
Tudi del zgodbe nove stvarnosti
Zadnja leta deluje v NK Ugar Ribnica, ki ima po dveh letih delovanja smele načrte, saj pravkar zaključuje zbiranje sredstev za prihodnjo sezono. Zadali so si namreč cilj, da bi po več kot 30 letih v Ribnici že jeseni ponovno zaigral članski nogomet.
Ne vedo še, ali jim bo uspelo, saj niti slučajno ne nameravajo ogroziti mladinskega pogona s 150 aktivnimi člani. Skupaj z Velikimi Laščami, kjer deluje tudi Srečko, ki je za razmah nogometa v tej občini pred leti prejel posebno občinsko priznanje, predstavljajo pomemben del nogometnega razvoja v okolju. Njihova želja pa je resna.
»Del naše zgodbe je seveda tudi Srečko Rajšel,« je dejal predsednik kluba Miha Klun.
O Srečku je bilo že veliko napisanega. Toda človek njegovo pravo nogometno in človeško veličino zares spozna šele, ko je priča dogodkom, kakršen je bil tudi ta.
Vedno v družbi velikih
Eno so obrazložitve priznanj in uradne čestitke, drugo pa so tiste prave, iskrene čestitke ob druženju po uradnem dogodku. Tam šele vidiš, da gre za pristno priznanje človeku s strani ljudi, ki v nogometu nekaj pomenijo.
Ko si ob njem in spremljaš, kako med sproščenim druženjem k njemu prihajajo ugledne nogometne osebnosti, nekdanji igralci, trenerji in funkcionarji, kot so Bojan Prašnikar, Gregor Židan, Aleš Čeh, Mile Aćimović in drugi, na koncu pa še predsednik zveze Rade Mijatović, hitro postane jasno, da je Srečko v nogometu pustil velik pečat.
In ga bo očitno še naprej.
Tudi njegova želja je, da bi se članski nogomet po več desetletjih, ko je bil v deželi suhe robe za rokometom drugi najbolj priljubljen šport, vrnil na mesto najbolj postranske stvari na svetu.
