Čeprav se o tem govori že leta, bomo tudi letos konec marca znova prestavili uro. V nedeljo, 29. marca, bomo ob 2. uri zjutraj kazalce premaknili na 3. uro in s tem prešli na poletni čas, kar pomeni eno uro spanja manj, a daljše, svetlejše večere.
Premikanje ure je za večino ljudi postalo rutina, skoraj avtomatizem, ki ga vsako leto spremljajo enaki komentarji – utrujenost, zmeden urnik in vprašanje, zakaj to sploh še počnemo. A odgovor ni tako preprost.
Zakaj sploh prestavljamo uro?
Ideja o premikanju ure sega v čas, ko so želeli bolje izkoristiti dnevno svetlobo in zmanjšati porabo energije. Poletni čas pomeni več svetlobe v popoldanskih urah, kar naj bi vplivalo na manjšo rabo elektrike in celo večjo varnost na cestah.
Danes pa so koristi manj očitne, medtem ko se vedno glasneje opozarja na vpliv na bioritem. Premik ure lahko povzroči motnje spanja, utrujenost in slabšo koncentracijo, zlasti v prvih dneh po spremembi.
Evropa že dolgo razmišlja o ukinitvi – a brez dogovora
Evropska komisija je že leta 2018 predlagala ukinitev sezonskega premikanja ure, a države članice še vedno niso dosegle soglasja, ali bi obdržale poletni ali zimski čas.
Zato se praksa nadaljuje – vsaj še za zdaj. Tudi leto 2026 bo minilo v znamenju dveh premikov: spomladi na poletni čas in jeseni nazaj na zimskega.
Čeprav se datum premika ure nekoliko razlikuje, pravilo ostaja enako – zadnjo nedeljo v marcu naprej, zadnjo nedeljo v oktobru nazaj.
In tako se vsako leto ponovi ista zgodba: eno noč spimo manj, nekaj dni lovimo ritem, nato pa se navadimo – do naslednje spremembe.
