Vse, kar predstavlja obliko razvitega podeželja, kjer mu utrip od nekdaj dajejo složni, modri in podjetni krajani, je združeno v Krajevni skupnosti Sveti Gregor, z udomačenim imenom Slemena. Njihov vsakdanji utrip je zdaj zapisan – kot se temu reče – na filmski trak skozi pričevanja domačinov ob predstavitvi njihovih navad in običajev. Film o Slemenih, ki so ga premierno prikazali ob koncu tedna v Rokodelskem centru Ribnica, prikazuje ravno to: slemensko naravo, kmetijstvo, turizem, praznike, običaje, kulturo, znane in pomembne osebnosti ter stavbno dediščino – tako profano kot sakralno –, šolo in petje.
»Prikazano je nekako moja ideja, saj sem rojena v Slemenih, sem domačinka in imam Slemena zelo rada. Vedno sem se spraševala, ko sem hodila v cerkev sv. Urha v Maršiče, kaj pomenijo te poslikave. Kasneje sem o tem pripravila seminarsko nalogo in ugotovila, da so to dela tujih, hrvaških slikarjev. Njihovo delo me je navdušilo – bilo je mogočno in zmagoslavno,« je ob koncu projekcije povedala Polona Rigler Grm iz Muzeja Ribnica.
»Slemenske vasi so majhne, zato nas v otroštvu ni bilo veliko. Rada sem raziskovala naravo, hodila po gozdu, pa me je voda vedno privlačila,« je dejala. Kasneje je študirala geografijo in tehnologijo. »Spomnim se, da smo pri geomorfologiji obravnavali površje Slemenskih gričev, o katerem sem napisala tudi seminarsko nalogo. To območje spada med najstarejše zemeljske predele v naši okolici – vse naokrog je mlajši, kraški svet, medtem ko so tukaj griči in povodja Slemenskega območja nekaj posebnega. To so bili moji navdihi in razlogi, zakaj so mi Slemena tako blizu,« je še dodala.
Vsi Slemenci so se zgrnili v Rokodelski center
Ko se je zaposlila v muzeju, so v teh krajih trikrat organizirali etnološke raziskovalne tabore. »Zdaj pa je prišel čas vizualnega izražanja. Dvajseto stoletje je bilo obdobje zapisovanja in dokumentiranja – kar ni bilo zapisano, kot da ni obstajalo. Danes pa velja, da tisto, kar je posneto in prikazano v sliki, živi naprej,« je poudarila.
Po njenih besedah so Slemenčani vedno odprti v svet, zato so se odločili tudi za snemanje filma. Ekipa sodelavcev je bila izvrstna – za produkcijo in postprodukcijo je poskrbel Jožef Jagrič, režiserka filma pa je bila njegova hči Rahela Jagrič Pirc. »Scenarij je bil domišljen in topel, besede tečejo gladko, z dušo – takšno, kot so tudi Slemena,« je povedala Rigler Grmova.
Velik obisk na premieri je pokazal, da so Slemenčani povezani in složni, ne glede na to, ali gre za cerkvene, šolske ali kulturne prireditve, veselice ali druge dogodke.
V Slemenih je kultura doma
»Tudi narava tukaj je posebna – drugačna, mirna, in takšni so tudi ljudje: preprosti, dobri in srčni,« je še dodala. Ob koncu dogodka je Tina Peček, direktorica Rokodelskega centra Ribnica, poudarila, da je bil to za muzej in zavod res poseben večer.
»Po treh letih dela smo predstavili končni izdelek velikega projekta – film Slemena. V njem so prikazani običaji, tradicija in življenje domačinov skozi njihove oči in pogled filmskih ustvarjalcev. Film je pomembna pridobitev, saj ohranja in predstavlja kulturno dediščino, ki ne nastaja v središču Ribnice, temveč v njenih odmaknjenih, a nič manj dragocenih krajih. Povezuje ljudi, tradicijo in identiteto vseh vasi naše občine,« je poudarila.
Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo. Gre za pomemben prispevek k ohranjanju nesnovne kulturne dediščine in hkrati spodbudo, da jo s ponosom predstavljajo širši javnosti. Film Slemena bo drugič uprizorjen v dvorani Kulturnega doma pri Svetem Gregorju 28. novembra.
(mgć)
