Še dobro se spominjam tistega popoldneva, ko je po prigrizku z mesninami nekdo izmed družbe v senci koče Planinskega društva Ribnica pri Sveti Ani predlagal, da je treba že prihodnje leto salame vzeti pod drobnogled, in to tako, da jih bi ocenjevali, se pomenkovanja treh prijateljev, predenj so jih noge nesle v dolino, spominja Leon Lovšin – Levč.
Od takrat je minilo dvajset let, ko člani Društva ljubiteljev kmečkih salam pri omenjeni koči v drugi polovici marca – predlani in lani je snidenje zaradi znanih okoliščin odpadlo – pripravljajo ocenjevanje teh mesnatih dobrot, gastronomski dogodek privabi poleg izdelovalcev še trume obiskovalcev.
Vseh salam, prinešenih na dvajseto ocenjevanje minulo sončno in vetrovno soboto je bilo 18, komisija, ki jo je vodil Alojz Lovšin Špiček, v njej pa so bili še Nik Starc, Gregor Mihelič in Janez Belaj, je ocenjevala videz, prerez, strukturo, okus, sestavo, aromo. »Res je, da nobena salama ni prejela zlatega odličja, za kar je bilo treba zbrati 20 točk, a je kakovost izdelkov vsako leto boljša,« je povzel Špičkov Lojz.
Od izdelave do sušenja
Najbolje se domače salame izdelujejo oktobra, do ocenjevanja, ob koncu marca, pa dozorevajo (se sušijo), kar je najbolj zahteven del postopka pri izdelavi. Svinjsko meso, ki je osnova, in goveje meso, morata biti obrana vseh mren, poleg začimb pa žlahtnost salami dajejo tudi maščobe, je med ocenjevanjem razlagala komisija.
Levč, ki od začetka pri pripravi ribniške Salamijade sodeluje skupaj z Boštjanom Schönliebom ter Tanjo in Barbaro, je – predenj se je komisija lotila dela – nagovoril množico in jo spomnil, da edino pri humornih in včasih tudi zbadljivih suhorobarjih od začetka velja nepisano, lahko bi rekli edinstveno pravilo, ki se ga držijo vsi zmagovalci. Za nagrado namreč odkupijo flaškon z vinom za 30 evrov, dobra volja pa nalaga, da se po letu osorej udeležijo tekmovanja in prinesejo pečenega odojka.
Flaškon z vinom in pečeni odojek
»Mi temu pravimo, da prejmejo zlato kislo kolajno. Zlato, ker so vpisani na listo zmagovalcev na mesnici slavnih, kisla pa se pretaka v tem vinu,« je Levču prisluhnila razposajena množica, predenj je v nizki drži ob domačem kruhu in drugih dobrotah napadala okusno hrustljavo jed. »Le počasi, vsi boste (zastonj) potešili lakoto, prej pa nas bo »jezični doktor«, hudomušni Medard v okviru kulturnega programa popeljal skozi naših dvajset salamanških let,« je neučakane rotil Boštjan, pred tem pa je komisijo povabil, da opravi še zadnje dejanje uradnega snidenja, razglasitev najboljših.
Sveti kraj in žrtve obstreljevanja
A se je nepričakovano, kakopak, vtaknil Medar, ki je slikovito oznanil, da se nahajamo na svetem kraju, na to vzpetino so doslej splezali Američani, Južnoafričani, Avstralci tudi Stružanci (možje iz Strug in okolice), včasih pa tudi kašen Kočevar ali po Ribniško »ljubkovalno« Kačar, zaide na ta zgodovinski hrib.
Z njega naj bi Ribničani z lončenim kanonom obstreljevali Kočevarje, ki naj bi imeli med branilci toliko žrtev, da jih še danes preštevajo, poročil o izgubah med »napadalci« pa (še) ni.
Ko je Medard ob izteku zgodovinske ure obmolknil, je komisija oznanila: »Priznanje za tretje mesto z 18,10 točk je prejela salama Tadeja Osvalda, 18,33 točk je za drugo najboljšo slamo zbral Janez Žužek, priznanje za naj salamo ribniške doline pa je šlo v roke dvakratnega zmagovalca, Tonija Zupanca (18,55 točk) iz Izlak.«
V uk ga je vzel stric
»Ni kaj, moram zaupati modrim možem (komisiji). Seveda si štejem v čast, da je bila že tretjič letos po letu 2017 in 2019 salama narejena po njihovih merilih. Pravzaprav v te kraje rad zavijem zaradi izjemnih prijateljev, pa še ta dogodek je ljudski praznik. Tudi »kazen« ali kot jo organizatorji imenujejo »nagrada« (smeh) pod katero se podpisuje najboljši, me po svoje pritegne,« je ob spogledovanju z novim snidenjem dejal ljubiteljski mesar Toni, ki se je obrti učil od strica, in to tako, da je vedno ob njemu stal, nikoli pa ni spraševal. Od lanskega novembra se pod hišno streho na zraku suši okoli 1.200 različnih salam. Ta čas pa najbolj teknejo.
(mgć)