Danes praznujemo Dan državnosti. Na ta dan je naša Slovenija postala formalno neodvisna država in letos praznuje 31 let. Marsikdo se ob svojih rojstnih dnevih ozre nazaj in preleti dogodke iz preteklosti. Tudi mi se bomo s kratkim pregledom vrnili v »mlada« leta naše države. Se spomnili, kako smo živeli, kaj smo jedli in koliko za to plačali, kaj poslušali in kaj smo gledali na televiziji?
Slovenija se stara, kažejo podatki Statističnega urada Republike Slovenije. Povprečna starost prebivalcev Slovenije je sredi leta 2020 znašala 43,6 leta, kažejo zadnji dostopni podatki. Na začetku leta 1991 je bilo v Sloveniji skoraj 21 % prebivalcev mlajših od 15 let.
Večini delovno aktivnega prebivalstva je preglavice povzročala inflacija. Zaradi izgube jugoslovanskega trga je bila prva leta samostojnosti zelo visoka. V letu 1991 je bila ta skoraj 250-odstotna, bruto domači proizvod je tistega leta znašal 5.100 evrov.
Zlata 90.?
Bolj kot slednje številke, vam bodo o kupni moči posameznikov povedali sledeči podatki.
Kot kažejo podatki SURSA, je bilo leta 1991 s povprečno neto plačo, ki je znašala današnjih 43 EUR, mogoče kupiti 359 kilogramov belega kruha. Danes s povprečno neto plačo, ki je 1.240 EUR, lahko kupimo 496 kilogramov kruha. S povprečno plačo so leta 1991 lahko natočili 479 litrov bencina, danes bi lahko natočili 795 litrov bencina.
V preteklih 20 letih je bilo za nakup kilograma belega kruha najugodnejše leto 2011, najmanj pa leto 1991. Za nakup bencina je bilo najmanj ugodno leto 1991, najbolj ugodno pa leto 1996, saj si ga je bilo moč kupiti kar 1177 litrov. Za liter bencina je bilo potrebno delati nekaj manj kot devet minut. Največ skodelic kave smo si lahko privoščili leta 1993 (1149 skodelic ali devet minut dela za eno skodelico), najmanj pa leta 1998 (802 skodelici ali 13 minut dela za eno skodelico).
In kaj smo ob pitju kave najraje poslušali?
Mogoče si mlajše generacije težko predstavljajo čase, ko smo stali pred radijskimi postajami in čakali našo najljubšo pesem. Ja, v času pred YouTubom je bilo slišati svoj “najljubši komad” prava sreča. Se spomnite, kako smo stali pred radijskimi postajami in pritisnili gumb za snemanje? Upali na tišino, da glas radijskega voditelja ne bi prekinil naše pesmi. Popularnost pesmi se takrat ni merila z ogledi ampak na glasbenih lestvicah. Za najstarejšo glasbeno lestvico velja lestvica revije Stop, Stop Pops 20, pesmi z lestvice pa je takrat vrtel 2.program radia Slovenije.
Naj vas spomnimo, katere slovenske izvajalce smo v tednu slovenske osamosvojitve najraje poslušali, nekateri izmed njih so postali zimzeleni.
Moja mama je strela, Sokoli.
Morski pozdrav, Don Mentony band
Svoboda smo vsi – Agropop
Polepšaj mi ta dan – Irena Vrčkovnik
Ne reci goodbye – Miran Rudan Band
Pojdi – Pop Design
Navaden majski dan – Helena Blagne
Življenje – Damjana & Hot Hot Hot
Najina noč – Chateau
Lena – Faust
Kaj smo jedli?
Goste je v gostilnah velikokrat kar na točilnem pultu čakala predjed, lastnik lokala je narezal nekaj rezin suhe salame, ponudil nekaj koščkov dobre domače prekajene klobase, se spominjajo gostilničarji.
V času osamosvojitve je za specialiteto veljala telečja krača, poleg krače so v gostilnah radi ponudili njoke in ajdove krape z gobovo omako. Za sladico so si gosti radi privoščili marelične cmoke, z bogato mastno in sladko zabelo.
Sladice takrat niso bile monoporcijske, krožniki niso bili minimalistični ampak so se na njih šibile ogromne porcije.
In če velja, da so gostilničarji v zgodnjih 90. nudili samo rdeče in belo vino-temu ni tako. Briški vinarji so bili še posebej napredni in bogatili vrste žlahtne kapljice.
Ponudnikov veganske in vegetarijanske hrane takrat ni bilo, od mednarodne hrane pa si je pot k nam pričakovano utrla srbska in bosanska kulinarika, moč je bilo dobiti tudi kitajsko hrano.
Kaj smo gledali?
V začetku 90. je bilo s spremljanjem televizije podobno kot z radiem. Če si nekaj želel videti, si pač moral sedeti pred televizorjem in čakati svojo priljubljeno oddajo ali film.
Sporedi so bili objavljeni v revijah in časopisih, danes so tiskane oblike sporedov praktično izginile. In z velikim pričakovanjem si čakal revijo in časopis, da si sploh vedel kaj boš gledal. V današnjih časih, ko lahko gledamo praktično vse in kadar koli, je to nepredstavljivo. Srečneži, ki so imeli videorekorder, so oddaje in filme lahko presneli na VHS kasete.
Televizije smo upravljali brez upravljalca, marsikje so pred ekranom stali otroci in premikali programe na željo staršev. In teh programov ni bilo veliko. Devetdeseta so zaznamovale serije, kot so Beverly Hills, Dosjeji X in še danes znani Prijatelji.
Med temi serijami so se vrtele reklame, ki še dolgo ne bodo šle v pozabo. Še pred osamosvojitvijo je nastala reklama “Slovenija, moja dežela”. Življenjskih lekcij, da je potrebna štalca, da pride kravca, so nas naučile “dobre vile” v reklami Loterije Slovenije. Da nikamor ne pridemo “ brez domišljija”, nas je spomnila reklama Belinke. V pozabo ni šla tudi reklama za Kraljeve mesnine, kjer dvorni preizkuševalec preizkuša “za umret dobre” mesne dobrote.
Pred televizijo smo sedeli na stolih Kamnik, gospodinje pa so pripravljale hrano v Marlesovi kuhinji. Družina se je nato usedla za mizo in se spraševala, kaj bo prinesla prihodnost. Kljub temu, da je bila miza bolj skromno obložena, kljub temu, da ni bilo dosti televizijskih programov in so bile glasbene želje, res velike želje, je bilo na nek poseben način-lepo.