Ribniška pasijonska družina je po šestletnem premoru – zadnja uprizoritev je bila leta 2019 – februarja letos znova strnila vrste in v izjemno kratkem času, ob velikem prizadevanju celotne nekoliko prenovljene zasedbe, pripravila že 14. gledališko-glasbeno uprizoritev trpljenja Jezusa Kristusa. Predstava je potekala v razmerah, kakršne so si ustvarjalci najbolj želeli – v ribniškem gradu, pod sojem žarometov, ki je zaradi svoje zasnove in ambienta naravnost magičen – in pred več kot tisočglavo množico gledalcev. Izbrali so enega prvih scenarijev Ribniškega pasijona – klasiko, preverjeno zgodbo, brez dodatkov. To je prikaz Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja kot osrednjega dogodka krščanske vere, ki nosi sporočilo o ljubezni, žrtvovanju, odpuščanju in upanju. Režijo je tudi letos podpisal vsestranski Mladen Pahović.
Publika jih je pogrešala
»Velika umetnost je bila znova zbrati vse te čudovite ljudi in jih pripraviti, da ponovno začnemo,« jih je pohvalil. Premor je bil po njegovih besedah kar nekoliko predolg, zato je toliko bolj vesel, da je bil odziv tako velik. »Imamo nekaj novih vlog – no, vloge so enake, igralci pa novi, da ne bo pomote – in s tem sem zelo zadovoljen. Imamo novega Jezusa, novega Kajfa ter še nekaj manjših vlog. Vesel sem, da so se odzvali in da je vse tako, kot mora biti,« je dejal ob vzdušju, ko se je v pričakovanju predstave že čutilo prijetno vznemirjenje. Po predstavi je dodal: »Publika nas je že pogrešala. Sprejeti smo bili zelo prisrčno, čutilo se je, da so ljudje to potrebovali. Vedno sem govoril, da Ribniški pasijon ni le gledališka predstava, ampak tudi duhovna priprava na veliko noč, ki povezuje skupnost in obuja temeljne vrednote človečnosti. In res se mi zdi, da so bili ljudje tega že malo lačni. Zato sem vesel, da so se odzvali v tako velikem številu, kot smo si želeli mi in pričakovali oni.«
Edini igrajo rock glasbo
»Za prihodnje leto pa upam, da bomo začeli malo prej in vključili kakšno novost – predvsem za tiste gledalce, ki redno prihajajo in si želijo nekaj svežega,« obljublja. Žiga Rus in Luka Kljun sta del veččlanske ekipe koordinatorjev. Duhovni voditelj je bil kaplan Tadej Pagon. Pravita, da je bilo veliko izzivov, skozi katere so morali – tudi prepričati ljudi, da sploh pridejo – da sodelujejo. »Potrebovali smo tiste, ki bi bili pripravljeni tako igrati kot peti, tudi bend, saj je prepoznavnost Ribniškega pasijona, ki je seveda poleg Škofjeloškega največji v Sloveniji, ravno v živi pop-rock glasbi (eden od redkih v Evropi, ki jo izvajajo v tej svetopisemski zgodbi). Za pozitivne vibracije skrbi skupina instrumentalistov, glasove pa ubrano za odrsko uprizoritev evangelijske drame združuje večji mešani pevski zbor pod taktirko Petre Ilc,« sta bila več kot zadovoljna mladca, da so jo našli. Ne dvomita, da bo pasijonska zgodba prihodnje leto še mogočnejša, igralska zasedba pa okrepljena.
Besede novega Jezusa
Dogajanje ob zadnji večerji ter nadaljevanje zgodbe z izdajo, aretacijo in zaslišanjem pred Pilatom (upodobil ga je Lojze Ilc) je bil uvod v vrhunec skoraj poldrugo uro trajajoče drame, ki ji naboj daje Jezusov nagovor občinstvu. Tako kot je nekoč nagovarjal svoje apostole, je v vlogi prvič občinstvo nagovoril Jože Zobec. »Moram reči, da sicer pogosto poslušam nabožne vsebine, ampak na to vlogo me ni moglo nič zares pripraviti. Kristus, bom rekel, je bil res enkraten človek, edinstvena osebnost. Bil je edini, ki je »zmagal igro« tako, da je – če se izrazim simbolično – dal avtogol. Težko si predstavljamo, kako razmišljati kot nekdo, ki je tudi deloma božanski. Sam sem k vlogi pristopil podobno, kot pristopam k teku na dolge proge,« je o nosilni vlogi v predstavi, vlogi Jezusa, dejal Jože Zobec, ki je zamenjal Franca Debeljaka. Takrat si recimo zavrti kakšno posebno glasbo – na primer pravoslavni psalm 135 (pesem hvale in slavljenja Boga), ki ima skoraj vojaški ritem. Pomaga mu vstopiti v pravo razpoloženje. »Veliko mi je pri oblikovanju vloge nudil režiser Mladen. Rekel mi je, naj Kristusa začutim kot nekoga vzvišenega, božanskega, očetovskega. Takšen lik ne obsoja, temveč sprejema – vse ljudi, vse njihove napake, z vsem ima sočutje in ljubezen. Tudi ko ga pribijejo na križ. In s tem pristopom sem vlogo tudi odigral, pro bono,« je božji odrešenik po predstavi prejemal »petke«. Pred desetimi leti je bil del P-zbora.
Metod v novi vlogi
Nekateri obrazi v ekipi so isti kot prejšnja leta, nekateri so novi. »A se mi zdi, da se vsi lepo povežemo, ne glede na to, kdo je prvič zraven. Prav to, da se ljudje menjujejo, morda pasijonu daje neko posebno unikatnost. Film ostane vedno enak, predstava pa – že med različnimi ponovitvami – lahko vsakič zaživi povsem drugače,« je Jožetu pri tem to najbolj všeč. Ne le Jezus, apostoli, tempeljska vojska, rimski vojaki, Kajfa, veliki duhovniki, Pilat, Marija, Baraba, razbojniki, ljudstvo, branjevke … so preprosto blesteli v vlogah približati skrivnost nebeške ljubezni, ko je stvarnik daroval božjega sina za nas. V druščini pisanih kostumov je imel svojo vlogo (Jožef iz Arimateje) tudi Metod Jaklič. »Vojaki, tukaj imam Pilatovo dovoljenje, da lahko Jezusovo telo snamemo s križa,« je Metod, ki je prehodil več kot 85 življenjskih poti, prebral kratko besedilo, preden so mesijo zavili v platno in položili v grob. Tako je daroval življenje za odrešitev človeštva. Iz njegovih besed, ki so bile pietétno in spoštljivo izrečene, je bilo mogoče začutiti – tako kot je zapisano tudi v Lukovem evangeliju – da se ni strinjal z obsodbo Jezusa.
Nasvidenje prihodnje leto
Med zadnjo večerjo je Jezus učencem napovedal, da ga bo eden izmed njih izdal. Ti so osuplo spraševali: »Ali sem jaz, Gospod?« Jezus je nato simbolično razlomil kruh in ga dal učencem, rekoč: »To je moje telo, ki se daje za vas.« Prav tako jim je podal kelih z vinom: »To je moja kri, kri nove zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.« S tem je postavil temelj evharistije, zakramenta svete maše. Zavesa se je spustila tik preden je na oder stopilo skoraj sto igralcev, ki jih je množica »spustila« oditi šele po nekajminutnem spontanem aplavzu in vzkliku: »Nasvidenje prihodnje leto!«
(mgć)