E-UTRIP
Učenje nove snovi od doma je defintivno manj učinkovito, manj uspešno in, kar je za otroke najpomembnejše, manj zabavno.
Featured Iz naših šol Narava & zdravje Novice Psihologija Zdravje

Proti koroni = proti otrokom?

Otroci. Najmanjši, a hkrati največji gradniki družbe. Zdi se, da brez njih funkcionira vse, zares pa brez njih ne funkcionira nič. Ali nihče. Po eni strani nebogljeni, odvisni od starejših, a hkrati bolj suvereni in (željni) samostojn(ost)i kot marsikateri odrasel. Nedvomno pa tisti, ki v teh časih potrebujejo pozornost. Več pozornosti. Veliko več, kot jim je nudimo.

Slovenija je ob razglasitvi epidemije zaprla vse vzgojno-izobraževalne ustanove. Po dveh mesecih številnih pravil, ukrepov in omejitev se je začelo njihovo ponovno odpiranje. Pa potem spet zapiranje, do poletnih počitnic, ko smo se vsi malo bolj sprostili, češ, “val okužb je mimo”. Ja. In je bil. Ampak šele prvi. Septembra so šli malčki, otroci in mladostniki novim dogodivščinam naproti, vsak v svoji starosti primerno ustanovo. A ne za dolgo. Za dolgo so potem ostali doma. Za štiri mesece. Pa so šli spet veselo in “maskasto” v vrtce in šole. Potem pa spet nič več. Do danes, ko so končno – upamo vsaj – obstali tam, kamor spadajo in bodo tam do konca šolskega leta. In od začetka do konca naslednjega. In tako naprej.

V Sloveniji je v predšolsko vzgojo vključena velika večina malčkov in predšolskih otrok, v obvezno osnovno šolo vsi otroci in v srednješolske ustanove večina mladostnikov. Torej, otroci so od prvega leta pa do polnoletnosti (ali še dlje) po osem ur in več na dan vpeti v družbeni krog ljudi, ki niso družina. V krog ljudi, ki jim predstavljajo drugo, nekaterim celo “prvo” družino, ki jih oblikuje, utrjuje in uči. Ne samo znanja, ampak življenja nasploh. In to jim je (bilo) vzeto.

Vrtec in šola mnogim predstavljata tudi podporo s strani strokovnih delavcev, ki jim lahko nudijo pomoč, ko se znajdejo v stiski – psihološki ali “učni”. Tem so strokovni delavci lahko sogovorniki v okoliščinah, ko ne najdejo več odgovorov na svoje dileme, vprašanja, stisko, o katerih se s starši ne morejo pogovoriti. In vse to jim je bilo vzeto ali pa vsaj zelo okrnjeno. Zato na prvo žogo statistika “obravnavanih” pomoči pri psiholoških stiskah osnovnošolcev sploh ni tako slaba. A žal samo na prvo žogo.

Tudi mladostniki so ujeti v primež negative
Raziskave o duševnem zdravju mladih v času koronavirusa (ena od teh je denimo raziskava britanske dobrodelne ustanove Prince’s Trust, ki je vodilna na področju mladih) kažejo, da epidemija Covid-19 izrazito negativno vpliva na duševno zdravje mladih.
V raziskavo je bilo vključenih več kot 2.000 mladih, starih med 18 in 25 let, ki se prav tako kot osnovnošolci in dijaki spopadajo s prekinitvami v izobraževalnem procesu, omejitvami pri zaposlitvi in socialno izolacijo.
Kaj je najbolj zaskrbljujoče?
Vsak četrti meni, da se ne more uspešno spoprijemati z življenjem.
Skoraj 70 % jih meni, da zamujajo svojo mladost (in, roko na srce, dejansko jo) ter, da so zgubili (vsaj eno) leto življenja.
60 % pravi, da se počutijo tesnobno.

Stik v živo je ključen pri prepoznavanju stisk

Kot pravi Peter Gradišar, psiholog osnovne šole Zbora odposlancev: »Pomanjkanje stika v živo ne povzroča težav le učencem oziroma otrokom, ampak tudi psihologom, drugim svetovalnim delavcem in učiteljem, saj je preko telefona ali Zooma težje odkriti stisko sogovornika. Preteklo in tekoče leto je žal v pretežni meri na daljavo, zato verjamem, da je stisk precej več, kot smo jih odkrili in tam skušali pomagati.« Z njim se strinja tudi Nena Weithauser Plesničar iz ribniške osnovne šole, ki pravi, da se (pre)mnogokrat zgodi, da potrebe po pomoči ne zaznajo. »Nekateri so poiskali stik z mano zaradi nekega banalnega vzroka, vendar se je skozi pogovor izkazalo, da se počutijo osamljene, da potrebujejo pogovor,« pove.

Peter Gradišar, psiholog na Osnovni šoli Zbora odposlancev.

Najpogosteje v naših osnovnih šolah psihologi zaznavajo tesnobo in anksioznost, depresivnost, pojavili so se tudi redki primeri motenj hranjenja in panični napadi.

Očitno je, da so pritiski in stiske ponekod izredno hude

»Soočamo se namreč še z eno epidemijo, to je epidemija duševnih motenj, ki pa teče nekako v ozadju Covid epidemije,« pravi Gradišar.

Nekateri otroci in mladostniki že v občiajnih razmerah težko prenašajo spremembe vsakdanjih življenjskih rutin, zato je slednjim “vrnitev” na šolanje od doma in potem spet vrnitev v šolo k standardnemu načinu pouka še posebej stresna. Ob vračanju otrok v šolo je zato še posebej pomembno, da se tako učitelji kot tudi starši zavedajo posledične manjše učne učinkovitosti. Otroci imajo doma zelo različne pogoje za učenje – od same “tehnološke” podpore, prostora, pa tudi zmožnosti in pripravljenosti staršev na nudenje razlage in učne pomoči. Dejstvo je tudi, da so v mnogih družinah druge stiske spoprijemanja s krizo prevladali nad šolskim delom, kar je lahko recept za totalno opustitev zanimanja in truda učenca za lastno znanje in učni uspeh.

Ne moremo sprejeti nobenega otroka več.” (otroška psihiatrija v Ljubljani)

Na strani pritiskov glede učnega uspeha oziroma ocen lahko rečemo, da je vse (ali pa vsaj veliko) odvisno od uspešne organizacije dela.

»Če je otroku in družini tekom šolanja na daljavo uspelo obdržati strukturo dela, če je bilo delo redno, potem težav tu ni pričakovati. Pri učencih, ki pa so na daljavo zaspali, kjer starši niso uspeli zadržati urnika dela ali pa so razmere doma neprimerne, pa prihaja do velikanskih pritiskov ob vračanju v šole. Ta pritisk ni več postopen, ampak enkraten in zato ogromen,« pojasni Peter Gradišar.

»Nekateri otroci, ki bi doma lahko brez težav dobro delali, so postali izrazito pasivni, nedelavni, leni. Teh je kar nekaj in to vidim, kot zaskrbljujoče dejstvo za v bodoče.« (Peter Gradišar, OŠ Zbora odposlancev)

»Pojavljali so se primeri, ko se uspešna, nadarjena učenka ni odzivala na učenje na daljavo. Izkazalo se je, da je bila popolnoma brezvoljna, nekako se ni znašla v novi situaciji in da je bil to vzrok njene neodzivnosti.« (Nena Weithauser Plesničar, OŠ dr. Franceta Prešerna Ribnica).

Nena Weithauser Plesničar, psihologinja na OŠ dr. Franceta Prešerna Ribnica.

Vrtec in šola kot (naj)pomembnejši okolji ustvarjanja osebnosti

Kot že omenjeno, so v obdobju otroštva, ko se otrok na podlagi socialnih stikov oziroma odzivov iz okolja oblikuje in uči o stvareh na podlagi izkušenj, poskusov ter odzivov iz okolja, vrtci, še posebej pa šole, skorajda najpomembnejše okolje za uspešno odraščanje. Kot pravi Gradišar, največ žrtvujejo ravno mladostniki. »Znano je, da je potreba po pripadnosti in sprejetosti v skupino vrstnikov med ključnimi oblikovalci psihe in močno vpliva na samozavest in samopodobo. V skupini se mladostnik primerja, prilagaja, išče svoje mesto in samo stik v živo mu to omogoča.« Z njim se strinja tudi Nevenka Kovač, ki pove, da »je šola pomemben socializacijski dejavnik in da tu vsi veliko izgubljamo. Delo na daljavo ne nudi dovolj možnosti za socialno učenje, torej učenje sodelovanja, dogovarjanja, upoštevanja drugih in podobno. Učenci zaradi omejitev aktivnosti kot so krožki in izbirni predmeti ne morejo razvijati vseh svojih sposobnosti. Prizadeti so mladostniki, katerim so odnosi z vrstniki pomemben okvir, znotraj katerega oblikujejo svojo osebnost.«

»Zelo so prikrajšani devetošolci. Pogosto se zgodi, da se med učenci zaključnega razreda spletejo tesnejše vezi. K temu prispeva tudi skupna priprava na valeto in plesne vaje. Lansko šolsko leto nam je vsem, učencem, staršem in delavcem šole veliko pomenilo, da smo lahko izvedli valeto v živo. Kako velika je potreba po druženju, se je pokazalo po drugem valu epidemije, ko so se učenci radi zbrali v razredu in se – pogovarjali.« (Nevenka Kovač, OŠ Stara Cerkev)

Iz OŠ ob Rinži pa drugačna zgodba…

Iz dveh kočevskih in ene ribniške osnovne šole smo dobili precej podobne in enotne odzive glede problematike šolanja na daljavo oziroma vpliva le-tega na psihično počutje otrok, na njihove potrebe in stiske, nižje kvalitete življenja in slabšega mentalnega zdravja. Iz Osnovne šole Ob Rinži pa smo dobili precej drugačne videnje na dano situacijo.

Učenci OŠ Ob Rinži z nadpovprečno pozitivno »psihološko« oceno. Pa je res tako?

V zadnjem letu pri učencih niso zaznali psiholoških stisk

Pravijo, da »svetovalna služba psiholoških problemov, ki bi bili posledica »obdobja korone«, na šoli še ni obravnavala. »Tudi sicer v zadnjem letu pri učencih ni bilo zaznati večjih psiholoških stisk,« še dodajo. Glede na to, da so domneve o negativnih vplivih in hudih pritiskih zaradi sprememb oziroma posledic koronskega časa v mnogih raziskavah in s strani mnogih priznanih otroških in mladinskih psihologov več kot samo potrjene, je njihova ugotovitev zelo presenetljiva (in tudi vprašljiva).

»Družine so se zbližale«

Prej kot kritično obdobje – kar šolanje od doma za družino več kot potrjeno je – so to obdobje na osnovni šoli Ob Rinži ocenili kot priložnost za navezovanje tesnejših stikov v družini. Namreč, kot pravijo: »Starši so se začeli s svojimi otroki bolj intenzivno ukvarjati, posledično so jih bolje spoznali in se med seboj povezali. Probleme, ki smo jih sicer reševali v šoli, zdaj največkrat rešujejo v okviru družine.« Sicer je to resda lahko tudi prednost težkih covid časov, a roko na srce, redko kdaj. Glede na odgovore iz drugih šol in glede na mnenja strokovnjakov pa precej prevladujejo družine, ki so se s tovrstnimi ukrepi le stežka spopadale in jim je šolanje od doma prej pomenilo »muko« in nastajanje vrzeli kot pa korist in utrjevanje oziroma izboljševanje odnosov.

»Učencem je pouk na daljavo ustrezal«

»Iz pogovorov je zaznati, da je veliki večini učencev predvsem na predmetni stopnji takšen način dela ustrezal. Ne toliko v smislu kvalitetnega pridobivanja znanja, kot v smislu lastne organizacije časa, poznega vstajanja, preživljanja časa pred računalnikom in ostajanja v domačem okolju. Večinoma vrstnikov niso pogrešali, saj so za stike uporabljali običajne elektronske medije, ki jih zelo dobro obvladajo,« pravijo iz OŠ Ob Rinži. Ampak, saj prav to je problem, mar ne? Najstnikom tretje triade se ob poznem vstajanju, poležavanju in (celo zaželenem) sedenju pred računalnikom (ki je bil prej verjetno bolj izjema kot pravilo) uresničitev sanj. In z dajanjem vtisa, kot da s tem ni nič narobe, še več, da je to celo zaželeno, delamo ogromno škodo.

Dolgoročne posledice?

V kriznih obdobjih, kar aktualna epidemija zagotovo je, se otroci in mladostniki na stres, ki ga doživljajo, odzivajo zelo različno (hitro). Namreč, posledice na področju vedenja, čustvovanja, doživljanja in učenja se lahko pokažejo hitro, lahko pa z zamikom.

Mnenja o (morebitni) »psihološki škodi”, ki jo bo epidemija pustila na otrocih so med psihologi z naših šol precej različna. Peter Gradišar denimo pravi: »Načeloma pa so otroci prilagodljivi in moje mnenje je, da v večini ne bo šlo za nepopravljivo stanje oz. ne bo hujših posledic,« medtem ko Nevenka Kovač z osnovne šole Stara Cerkev verjame, da se bodo mnoge posledice pokazale šele na dolgi rok. »Pri tem ne smemo biti pozorni le na hude stiske, kot je porast depresivnosti med mladimi, ampak tudi na tiste, ki se zdijo majhne in nepomembne.«

N.Š.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki