V lanskem letu so prebivalci Slovenije zavrgli kar 168.318 ton hrane, kar predstavlja dvoodstotno povečanje glede na leto prej. To pomeni, da je vsak prebivalec v povprečju zavrgel 79 kilogramov hrane. Kljub številnim kampanjam ozaveščanja o pomenu zmanjševanja zavržene hrane in trajnostne potrošnje se količine še naprej povečujejo. Največ odpadne hrane, kar 44 odstotkov oziroma 73.600 ton, je nastalo v gospodinjstvih.
Večina lanskega porasta skupne količine odpadne hrane gre na račun dejavnosti proizvodnje hrane, kjer se je količina zavržkov povečala za skoraj petino. Gre predvsem za večje količine surovin in snovi, ki niso bile primerne za uživanje ali nadaljnjo predelavo. Medtem se je količina odpadne hrane v trgovini z živili povečala za en odstotek, v gostinstvu in strežbi hrane pa se je celo zmanjšala za štiri odstotke. Kljub temu je tudi gostinstvo še vedno pomemben vir zavržkov, saj tam nastane skoraj tretjina vse odpadne hrane.
Po podatkih statistikov je delež užitnega dela v skupni količini odpadne hrane znašal 36 odstotkov oziroma 60.600 ton, kar je eno odstotno točko manj kot leto prej. Ostalih 64 odstotkov oziroma 107.700 ton predstavljajo neužitni deli, kot so olupki, kosti, jajčne lupine in podobni ostanki, ki niso primerni za prehrano ljudi.
Z vidika ravnanja z odpadki je večina hrane, ki je bila zavržena, vseeno končala v sistemih predelave. Največ, kar 45 odstotkov, so jo predelali v bioplinarnah z anaerobno razgradnjo. Kompostarnam je bilo namenjenih 34 odstotkov, 19 odstotkov pa je bilo biološko stabiliziranih pred odlaganjem v obratih za mehansko-biološko obdelavo. Le dva odstotka odpadne hrane sta bila predelana z drugimi postopki, kot so sežig, ponovno rafiniranje olja in druge oblike biološke obdelave.
Podatki jasno kažejo, da kljub napredku pri ravnanju z odpadki glavni izziv ostaja pri izvoru nastanka – pri posameznikih. Dejstvo, da še vedno zavržemo velike količine hrane, ki bi jo lahko pojedli, odpira številna vprašanja. V času, ko številni ljudje po svetu trpijo pomanjkanje, si prevelikega razmetavanja s hrano ne moremo več privoščiti. Rešitve obstajajo: boljše načrtovanje nakupov, pravilno shranjevanje živil, uporaba ostankov in večja ozaveščenost o datumih uporabe. Vsak posameznik lahko prispeva k zmanjšanju te težave, ki že dolgo presega meje zgolj statističnega problema – postala je družbena in okoliška odgovornost.
M. G.