Prifarski muzikanti so letos obeležili 36 let delovanja. S svojo edinstveno interpretacijo slovenske ljudske glasbe so pustili neizbrisen pečat na domači glasbeni sceni, saj so uspešno združili tradicijo z modernimi vplivi. Posebej izstopa njihov dolgoletni uspeh pri organizaciji koncertov v prestižnih dvoranah, kot je Gallusova dvorana Cankarjevega doma, kjer so letos, v novembru, pripravili trojček gala koncertov.
Na tem koncertu so se obiskovalcem predstavili s posodobljenimi ljudskimi pesmimi, ki so jih obogatili z energičnimi plesnimi točkami in številnimi slovenskimi gosti. Ta dogodek ni bil zgolj glasbeno praznovanje, temveč tudi dokaz, da lahko tradicionalna glasba uspešno prepleta sodobne vplive.
Njihova glasbena pot, ki se je začela v majhni vasi ob Kolpi, je skozi leta rasla v prepoznavno ime na slovenski glasbeni sceni. Prifarski muzikanti še vedno ostajajo zvesti svojemu poslanstvu ohranjanja ljudske glasbe, hkrati pa dokazujejo, da je tradicija lahko sveža in živahna tudi v sodobnem času.
Ste si ob začetku svoje poti predstavljali ali načrtovali, da boste z glasbo, ki je specifična, polnili tako velike dvorane, kot je Cankarjev dom?
Na začetku smo si predstavljali, da bomo skupina, ki bo delovala predvsem v krajih ob Kolpi, pela ljudske pesmi in ohranjala bogato ljudsko izročilo Kostela. Začeli smo dobro – izdali smo eno zgoščenko, nato še drugo, kmalu pa je prišla naša prva uspešnica Mlinarca. Počasi so se začele povečevati tudi naše ambicije.
Nikoli nismo razmišljali o festivalih, potem pa so kar naenkrat začele prihajati zmage na Festivalih narečne popevke v Mariboru. Festivala smo se udeležili petkrat in kar štirikrat zmagali. Rekli smo si: »Ja, pa pojdimo še na Slovensko popevko,« in spet prejeli največ glasov publike. Pred leti smo si zaželeli še malo mediteranskega pridiha in uspešno nastopili s pesmijo Tako kot je prav na Melodijah morja in sonca.
Res se zdi, kot da so se nam želje uresničevale, kot bi zajemali z veliko žlico. Imeli pa smo tudi srečo z odličnimi avtorji besedil in glasbe, ki so nam pisali pesmi – od nam bližnjega Žige Bižala do Tolminca Lea Oblaka, pa Andreje Baše in pisatelja Ivana Sivca. Kljub vsemu pa še vedno največ pojemo ljudske pesmi, tako domače kot tuje.
In ja, nismo si predstavljali, da bomo izvedli že 15 velikih letnih gala koncertov v Cankarjevem domu. Zdaj so to že tradicionalni koncerti – in to kar tri večere zapored. To je naš velik vsakoletni izziv in ponos.
Kako pomembno je za vas, da glasba iz Fare ob Kolpi ohranja svoj značaj, ko nastopate v velikih mestih, kot je Ljubljana? Kakšno razliko čutite, ko nastopate drugod ali v domačem okolju?
Nastopi v domačem kraju v občini Kostel so v resnici le nekajkrat na leto. Seveda pa vsako leto nastopimo v Fari s koncertom ob našem največjem prazniku, 15. avgusta, v okviru prireditev »Tamburanje va Kostele«. Naša Fara je majhna, a prelepa vas s približno 30 hišami in še nekaj manj prebivalci.
Razlike med nastopi doma in drugod ni velike – vedno se potrudimo, pa naj gre za Cankarjev dom ali za domačo Faro. Res pa je, da ko po koncertu v Fari gremo k šanku, tam poznamo vse, drugod pa še ne (smeh).
Kako vas je ta lokalna skupnost oblikovala kot glasbenike? Kostelci ste zelo značajni, čeprav vas je malo, pa je med vami kar nekaj uspešnih … Je morda ravno lokalni značaj razlog za tolikšno priljubljenost?
Člani naše skupine imamo ta značaj nekako kar v genih. Očetje treh članov skupine, ki izhajamo iz Fare, so bili prav tako odlični pevci in glasbeniki. Imamo celo fotografijo iz leta 1927, ki nam je v lep spomin nanje. Od njih smo prevzeli veliko pesmi, se jih naučili in jih še danes izvajamo na svojih koncertih.
Zasedbo sestavljate člani različnih generacij. Kako usklajujete generacijske in značajske razlike? Kolikokrat na teden ali mesec se srečujete?
Ena značilnost nas vse povezuje – vsi imamo radi muziciranje, uživamo v dobri glasbi, ki ima lepo melodijo in kakovostno besedilo, predvsem pa se zabavamo na potovanjih in koncertih po Sloveniji ter tudi izven njenih meja. Brez tega verjetno ne bi zdržali skupaj že celih 36 let.
Druženja in vaje so odvisni od programov, ki nas čakajo. Jeseni se srečujemo pogosteje, tudi dvakrat tedensko, saj se pripravljamo na veliki gala koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, poleg vseh nastopov. Poleti pa se srečujemo nekoliko manj. Je pa res, da so bili časi, ko smo imeli tudi do 80 nastopov na leto. Zato gredo velike pohvale našim domačim, ki v naši odsotnosti »držijo vse štiri vogale hiše«, ne le treh.
Generacijske razlike seveda obstajajo. Starejši člani skušamo mlade voditi po naših poteh, oni pa bi včasih šli po svoje. Mi jim pravimo »petešički«, ker se nam zdi, da se vedno malo šopirijo, oni pa nas kličejo »grče« oziroma po kostelsko »hrge«, ker smo že tako »izklesani«. A kakorkoli, mladim moramo priznati njihovo ambicioznost in jim pustiti, da razprejo svoja krila. Svet se ne more vrteti samo po meri nas, ki smo na tem svetu že 60 ali skoraj 70 let.
Poleg tega mi, »grče«, delujemo bolj po občutku, medtem ko so mladi teoretično bolj podkovani in znajo glasbo tudi brati. Mi jim v šali pravimo, da »znajo brat«.
Zasedba obstaja že več kot 30 let. Skupaj ste šli verjetno čez številne življenjske izkušnje. Kaj je tisto, kar vas poleg glasbe še posebej povezuje? Katerih dogodkov se največkrat in najraje spominjate?
Seveda se najraje spominjamo tistih neumnih prigod. Recimo, ko smo koga kje pozabili in šele na pol poti ugotovili, da manjka. Ali pa kakšnih padcev po odrih, ko smo vsi zagrabili za instrumente, za tistega reveža, ki je padal, pa nobeden. Anekdot se je v teh letih nabralo že toliko, da bi jih lahko zbrali v knjigo.
Vse bolj nas povezujejo tudi spomini na projekte, ki smo jih ustvarili skupaj. Po 36 letih, kar smo skupaj, se zavedamo, da to ni malo. Ko smo praznovali 30 let delovanja, niti nismo razmišljali, ali bomo zmogli priti do 35. Zdaj, ko smo že pri 36 letih, pa se nam v daljavi že kaže 40. Nihče od nas še ne bi rad odnehal, le tempo bomo morda nekoliko upočasnili.
Konec leta prinaša veliko nastopov. Kakšni so vaši rituali pred večjimi koncerti? Ali imate kakšen poseben način za pripravo na nastope ali za ohranjanje kondicije?
Imamo, seveda. Veliko športamo. Ko se peljemo v kombiju na koncert, imamo pravi skupinski fitnes – vsi smrčimo (smeh). Pred nastopom pa imamo kar nekaj protokolov, ki jih ne gre preskočiti. Najprej prihod, seznanitev z organizatorjem, priklop inštrumentov, tonska vaja na odru, nato kava, če se kje najde, preoblačenje, opevanje in seveda – odhod na oder.
Po tem sledi v povprečju dve uri nastopa, druženje z našo odlično publiko, fotografiranje. Dvorane dobro polnimo, zato Valentin večkrat reče, malo za šalo, malo zares: »Našim oboževalkam se okus zmeraj bolj izboljšuje.« Po nastopu pa je dobro, če se najde kaj konkretnega za pod zob, ker sicer kar postanemo sitni. Ko pa se odžejamo in okrepčamo ter so stvari že v avtu, pa spet sledijo naši skupinski “fitnesi” do Fare. Tako da bi lahko rekli, da smo kondicijsko – v dobri formi.
In ko smo že pri kondiciji, kakšni so načrti za leto 2025?
Uf, letos moramo še december zdržati. Prvič imamo kar pet večjih koncertov božično-novoletnih pesmi po Sloveniji s skupino odličnih vokalistk iz Kočevja – Vocabella. Tako imamo vse vikende do božiča zasedene, pa še nekaj dobrodelnih nastopov, tako da se nam bo malo miru v januarju kar prileglo. Sredi januarja pa imamo »tako imenovani« bilančni in planski večer, ko sedemo za mizo, običajno v kakšni dobri gostilni, in si malo povemo »za nazaj« in »za naprej«.
Gotovo bomo že sedemnajstič naskočili Cankarjev dom, festivalov praktično ni več, tako da to misel opuščamo. Edino, kar nas še zanima, ker tam še nismo bili, pa je slovenski izbor za Eurovizijo – EMA. In smo grče predlagali, da bi, ker gremo prvič, šli kar na EMO Freš, to je EMA za mlade izvajalce. Ker se še vedno tako počutimo (smeh).
