Davnega leta 1975 se je v Sodražici, ki je že takrat slovela kot kraj bogate ljudske kulture in izročil, še posebej pa petja, zbralo osem domačih fantov. Tone Lovrenčič, ki je bil takrat zaposlen v tamkajšnjem podjetju Donit in mu je petje že prej zlezlo pod kožo, je kot umetniški vodja skupino spodbujal s prepevanjem slovenskih ljudskih pesmi, ki so jih izvajali na svatovanjih, podoknicah in na lokalnih prireditvah. Nadeli so si ime Oktet Donit.
Med ustanovnimi člani okteta je bil Darko Vesel, ki je v zasedbi ostal kot še edini Sodražan, drugi član iz prvotne zasedbe pa je še Marjan Podgrajšek, Štajcer, sicer stalno živeč v Ljubljani.
V želji po večji kvaliteti petja je Lovrenčič k sodelovanju povabil nekaj študentskih prijateljev iz Ljubljane in umetniška pot ansambla se je začela strmo vzpenjati. Zven okteta je postajal čedalje bolj prepoznaven in kmalu se je znašel v druščini najboljših oktetov v Sloveniji. Ob praznovanju 400-letnice smrti Jakoba Petelina Gallusa, se je v njegovo ime leta 1991 preimenoval tudi oktet in od tistega leta naprej nastopa pod tem imenom. Sčasoma so se, če se športno izrazimo, vrste okteta menjale, a želja po rasti jih po 45-ih letih še trdno drži skupaj.
»Dobra volja in kolegialnost sta sponi, ki nas ves čas povezujeta. Predvsem smo prijatelji in nenehno v stiku. Ne mine dan, da med nami ne cingljajo telefoni. Tudi takrat, ko nas je pet prebolelo Covid, smo drug drugega spodbujali in se pogovarjali o vsakdanjih rečeh. To je neka vrsta »ogrevanja« pred večernimi vajami trikrat na teden in seveda nastopi,« značaj tesnih stikov še posebej poudari Dare.
Še bolj pa se mu umetniški pridih razkrije, ko beseda nanese na »ta glavnega med njimi«. Od leta 2018 so piljenje glasbene dovršenosti okteta in učenje vedno novega repertoarja zaupali Blanki Čakš (zamenjala je maestra Milivoja Šurbka), magistri klavirja ljubljanske Akademije za glasbo. Krkha Štajerka, doma iz Šmarij pri Jelšah, svoje bogate pevske in zborovodske izkušnje nabira že od malih nog. Sodelovala je z nekaterimi najboljšimi slovenskimi zbori, kot so APZ Tone Tomšič, Komorni zbor Akademije za glasbo, Komorni zbor Utopija in Realnost ter nenazadnje tudi Zbor Slovenske filharmonije. »Prijazna in dostopna je, s pedagoškimi vajeti v rokah. Ja, včasih tudi kakšen liter vina prinese,« se Daretu zasmeji.
V vseh teh letih se je nabralo preko 1.200 nastopov, bolj ali manj pomembnih. Peli so po Sloveniji (tudi v prestižnih dvoranah in ustanovah), nekdanji Jugoslaviji, Avstriji, Nemčiji, Italiji in na Madžarskem. Vsi pa so bili izvedeni kar se da profesionalno in v danem trenutku kvalitetno. Izdali so tri zgoščenke.
V domačemu kraju najraje prepevajo v ribniški župnijski cerkvi sv. Štefana, kjer so imeli koncert tudi ob 40-letnici delovanja, lansko 45-letnico pa so morali – kot tudi vrsto drugih dogovorjenih nastopov – zaradi epidemije prestaviti. Upajo, da se bodo na odre vrnili v jesenskemu času, tudi z jubilejnim koncertom ter izvedbo srečanja oktetov Dolenjske in Posavja.
Prvi umetniški vodja je bil Tone Lovrenčič, za njim je oktet prevzel Marjan Trček, ki je palico predal Alojzu Osvaldu, ta pa naprej sinu, Tadeju Osvaldu. Predzadnji vodja je bil Milivoj Šurbek, zadnji dve leti pa Blanka Čakš.
Prva tenorja zdajšnje zasedbe okteta Gallus sta Marjan Klun in Robert Kožar (slednji je tudi namestnik umetniškega vodja), druga tenorja sta Janez Rozman in Marjan Podgrajšek, Janez Rigler in Darko Vesel sta baritona, basa pa Aleš Lampe in Marjan Tratar.
(mgć)