Zadnji dan poletja, ko je sonce močno obsijalo tudi planoto na Gradežu, je tamkajšnje Društvo za ohranjanje dediščine pripravilo odmeven Praznik sadja.
Obiskovalcem so prikazali, kako so nekoč v stari sušilnici na drva na tradicionalen način sušili slive, hruške in jabolka – sadeže, ki uspevajo v teh krajih. »Naša sušilnica je bila, če se tako izrazim, ena najbolj obiskanih, hkrati pa je še vedno edina delujoča daleč naokrog. Obnovili smo jo leta 2003 ob finančni podpori občine in tedaj pripravili tudi prvi Praznik suhega sadja pod geslom Danes bomo pili, v prihodnje pa sušili, tako kot pred prvo sušilno sezono leta 1951. Lani pa smo pridobili še manjši večnamenski prostor,« pove Lojze Senčar, v drugem mandatu predsednik društva.
Sadje sušijo brez kakršnih koli škodljivih dodatkov. Toplota peči na drva in stalna regulacija zraka poskrbita, da sadje izgubi toliko vlage, da se v njem ne morejo več razvijati nezaželeni mikroorganizmi. Sladkor, ki ostane, je edini konzervans. Zato naravno posušeno sadje potemni, ob pravilnem shranjevanju pa je dobro tudi do tri leta. Če ga namočimo v vodi, znova dobi okus svežega. V vasi je mogoče poskusiti in kupiti suho sadje, ponujajo pa ga tudi vloženega v domačem medu ali žganju.
Od nekdaj so samooskrbni
V žganje namakajo še borovnice, češnje, jagode, brinje in orehe. Pridelujejo tudi domač sok, jabolčni kis, marmelade iz različnega sadja, vlagajo zelenjavo, gozdne plodove in sadje. »Če k temu dodamo še žitne pridelke s polj in zelenjavo z vrtov, lahko rečem, da smo na Gradežu precej samooskrbni,« predsednika dopolni prvi predsednik in ustanovitelj društva Boris Zore, ki se živo spominja vzdušja, ko se je na začetku tega tisočletja iz nove peči prvič zakadilo iz dimnika. Od takrat sušilnica deluje s polno zmogljivostjo od avgusta do sredine decembra, ko kurišče v peči začasno ugasne. Takrat prostor prepustijo ljudskemu božičnemu izročilu – jaslicam, ki so že več kot dvajset let skrite v vsakem kotičku gradeške planote. »Sadna letina pri nas ni bila tako izdatna kot nižje, na Kočevskem, v Beli krajini ali na Dolenjskem. Zato smo morali po sadje v druge kraje, da smo ga lahko posušili za naše društvo. Sicer pa ga k nam na sušenje prinašajo od vsepovsod – tudi kakije,« pove Zdenka Zabukovec ob peči, ob kateri v lesi visijo posušene slive, medtem ko tankočutno razlaga postopek sušenja.
Ponosni na klinc fabriko
Od sušilnice so se obiskovalci odpravili med stojnice – letos jih je bilo največ doslej – nato pa proti kozolcu, kjer je bila postavljena razstava gobarjev. Ti so na ogled pripravili kar 107 različnih vrst teh gozdnih sadežev. »Ta čas ni najbolj naklonjen rasti gob, zato smo morali ponje na Pokljuko in v Loški Potok, nekaj pa smo jih nabrali tudi nedaleč od tod,« pove Boris skupini pohodnikov, ki je prispela s Trubarjeve poti. Ta je vodila iz Turjaka proti Rašici in naprej v smer Škocjana, kjer je bil v tamkajšnji fari krščen Primož Trubar.
Nekateri pohodniki so zavili še do Zabukovčevega kozolca, ki je pravi vaški muzej starega orodja in opreme, ki ga je uredil 94-letni Stane. V njem je shranjenih okoli 400 različnih predmetov, ki so jih nekoč uporabljali na kmetijah, poljih in v hišah. »Vse to so naši predniki – tudi jaz sam – uporabljali pri delu na zemlji. S tem se je dalo živeti,« razloži Stane v družbi vaških dam: Slavke Virant (83), Jožice Koprivc (92) in Tončke Jakopin (84). Slavka in Jožica sta brusili zobotrebce, Tončka pa je pletla iz koruznega ličkanja.
»Na Gradežu smo imeli svoj čas klinc fabriko, tako se je reklo številnim hišam, kjer so iz leskovih palic izdelovali zobotrebce. Slišala sem, da jih je rad vrtel med zobmi tudi kralj Aleksander. Ja, naši zobotrebci so romali daleč po svetu. Od tega se je dalo živeti. Danes je ostal le še spomin, a ga skušamo iztrgati pozabi,« povesta sogovornici.
Medtem je gospodar Stane, da bi se grla odžejala in roke pohitele, kot se je pošalil, naročil steklenico dolenjske »zajčje krvi« in prigrizek, ki pritiče tej pijači. »Brez jela ni dela,« so si nazdravili. Kmalu pa se je z odra pod šotorom, ob jedeh, ki jih znajo tako omamno pripraviti le na Gradežu, začel kulturni program.
Marlenke so prebile led
Prvi je zapel zborček podružnične šole Turjak, za njim otroški zborček Krheljčki, kot zadnja pa se je prvič sploh predstavila ženska vokalna skupina Marlenke iz Društva upokojencev Velike Lašče. »Zagotovo so prebile tremo in stopajo svojo pot. Brez dvoma bodo osvežitev v kulturni ponudbi naše občine,« jih je pohvalil Senčar, ki je dodal, da društvo trenutno šteje 99 članov.
Število članov iz občine Velike Lašče vpliva na sredstva, ki jih društvo prejme od lokalne skupnosti. Več članov pomeni več možnosti za podporo, čeprav je končna odločitev odvisna tudi od programa in sodelovanja na občinskih in turističnih prireditvah. »Čudna matematika. A tako pač je. Nič kaj lahki časi za prostovoljna društva, ki jih dodatno dušijo še državne obremenitve,« sta pojasnila nekdanji in sedanji predsednik.
»Naša vizija in želja je pridobiti stalni prostor, kjer bi lahko organizirali prireditve, ne da bi vsako leto najemali šotore. To nas precej stane. Občini smo predlagali, da bi društvo financiralo postavitev ustreznega objekta nad prireditvenim prostorom, vendar nam zaradi statusa kmetijskega zemljišča tega niso dovolili. Če bi takrat odobrili postavitev kozolca, danes ne bi bilo treba večkrat na leto najemati šotora, saj bi lahko vse opravili sami. Občina nam sicer posodi deset stojnic, a vse je treba pripeljati in po prireditvi vrniti – članstvo pa to delo vsako leto kar precej utrudi,« dodata sogovornika.
Posebnosti vasi
Gradež pa je zanimiv tudi z vidika dediščine. Že leta 1948 je vas obiskala terenska raziskovalna skupina Slovenskega etnografskega muzeja, ki je sistematično opisala, zrisala in fotografirala vse hiše, vodnjake, hleve, kozolce, čebelnjake, značilne skrinje ter drugo stanovanjsko in delovno opremo. Ohranjeni so tudi zapisi o pogovorih z vaščani o življenju, delu, prehrani, noši, šegah in navadah.
Med najzanimivejšimi primeri ohranjene dediščine je že omenjeni Zabukovčev kozolec – toplar. V vasi stoji tudi približno 150 let stara lesena kašča, v kateri so nekoč shranjevali žito, mast in prekajeno suho meso. Ista družina še vedno ohranja črno kuhinjo iz leta 1856, kjer so na ogled stari gospodinjski pripomočki. Posebnost vasi so še stara gostilniška klet, starodavni vodnjaki, kamnite hiše, kozolci – med njimi posebnež z izvlečno diro za sušenje prosa –, Marijini kapelici in hiša, ki je ohranila nekaj tedanje zunanjosti, ko je v njej prebival skladatelj Marij Kogoj, najbolj znan po operi Črne maske.
Stara podoba vasi je deloma na ogled tudi v prostoru poleg sušilnice sadja.
(mgć)
