V prejšnji številki časopisa Krošnjar smo na kratko objavili prispevek o pionirju ADB teatra, Dragu Milinoviću – Đerđu, ki je kasneje razveseljeval v uličnem gledališču Ane Monro, vihtel svinčnik za dušo, se preizkusil v šoli lutk in igralstva, med visokimi krošnjami dreves ter nenazadnje na filmski sceni. Tudi Švedska, kjer trenutno biva, je že bila deležna njegovega nastopa v gledališču.
Med pogovorom z njim je veliko smeha in igralskih vložkov. A že v naslednjem trenutku da vedeti, da je resen in čustven sogovornik z veliko mero spoštovanja do dela in samodiscipline.
Za njegovim boemskim videzom se skriva predvsem oče, šele nato igralec.
K pogovoru ga je povabila Jana Šega iz Grčaric, ki Draga pozna že od malih nog.
Drago, dobrodošel doma! No že nekaj časa si tu, vemo kaj te je prineslo domov …
Ja, film, ja… Cvitkovič (režiser – op. a.) me je za vlogo poklical že približno dve leti nazaj. Ampak potem mu scenarija niso odobrili, zato je moral delati popravke. Dejansko bi morali snemati že lani. No, potem pa je letos le steklo, in evo, tukaj sem. Sicer sem prišel 6. avgusta, že aprila pa sem imel dva tedna priprav na snemanje.
Omenil si priprave. Tudi to mora biti torej. Kako izgledajo priprave?
Vaje so sestavljene iz dveh delov: improvizacije in treninga scen ter gibov. Nato poskušaš tisto optimalno prenesti na snemanje oz. v kader. Nič tekstovnih vaj ali dialogov. Drugi del pa zajema trening dialogov in teksta. Vodila nas je Nataša Burger. Namen tega je, da se na snemanju izogneš še več ponovitvam, kot jih je že tako ali tako.
Kako se učiš tekst?
Ene 400-krat prebereš, pa ga znaš (smeh). Na snemanju imaš tudi skripto, kjer je napisan scenarij. In pač gre. Sicer pa ni tako striktno – če kakšno besedo ali stavek poveš malo drugače, ni nič narobe. Jaz v filmu govorim tako, kot zdaj govorim s tabo, precej narečno, »ribniško«. Tudi v filmu sem Drago, tako kot v resnici, kar mi je zelo olajšalo snemanje.
Kaj oziroma koga sploh igraš v filmu?
Norca… (smeh)
Norca? V kakšnem smislu?
Norec. Čisto enostavno. Tako kot pri vseh nas – vsak je po svoje vsaj malo nor, vsak na svoj način. Več pa v filmu.
Kako bi opisal poklic igralca? Kako bi nam, amaterjem, predstavil delo igralca?
Jaz res striktno poslušam režiserja, kaj želi od mene. In potem to tako naredim. Najlažje je, da poslušaš in točno veš, kaj želi. Ampak potem se zgodi, da mi reče: »Veš, narobe sem ti povedal! Še enkrat!« (smeh) Ja, itak sem potem naredil narobe, čeprav sem ga poslušal.
Gledam tvoje lase. Vem, da ti jih zavida tudi marsikatera ženska. So dolgi zaradi filma?
Ma ne, to sva se zmenila s kolegom Duletom iz Ribnice še pred korono. Dogovorila sva se, da pustiva rasti eno leto oz. dokler ne pridem. Potem je prišla korona. In me dve leti ni bilo. Lase sem vseeno pustil, nato pa je še Jan (režiser – op. a.) rekel, naj se ne strižem. In evo, zrasli so, kolikor so zrasli! Ampak celo snemanje jih nisem smel umiti… Cel mesec!
Res!? Cel mesec?
Ja, cel mesec. Pač to je tudi del posla. Nimaš kaj.
V Slovenijo prideš obiskat domače in prijatelje ter za potrebe filmske produkcije. Kaj pa je tvoje delo na Švedskem?
Saj nisem igral že 12 let v nobeni vidnejši vlogi. Niti me ni zanimalo, ker je bila hčerka Alma še majhna. Zdaj je že toliko velika, da razume, da me ni in zakaj me ni. Drugače pa sem arborist – čistimo veje in podiramo drevesa, ki so preblizu daljnovodov. Kaj naj ti rečem? Fizikalec! Stvar je taka, da moramo na dan očistiti 1 km vsega. Je težko delo, ampak imamo dobro orodje in obvladamo vrvno tehniko. Seveda moraš to delo imeti rad. In jaz ga imam!
Torej nič v zvezi z igro. Na Švedskem nisi iskal priložnosti za igro oz. kakršno koli vlogo?
(smeh) Ja, pa veš, da sem. V bistvu takoj, ko sem se preselil. Ker nisem znal jezika, je nekdanja partnerka nekaj našla, jaz pa sem ji bolj iz heca rekel, naj me prijavi. Nisem si niti najmanj predstavljal, da bom dobil vlogo, ker o švedščini nisem imel pojma.
Si sprejel ta nor izziv?
Res je bil nor izziv! Ja, seveda sem sprejel. Rekel sem si: OK, grem pogledat, kako bo šlo, glede na to, da jezika ne razumem in ne govorim. Takrat sem se zavedel, da se moram res intenzivno začeti učiti jezika.
Delali smo Becketta (Samuel – op. a.). Ne spomnim se točno, zakaj, ampak vem, da je bilo nekaj v zvezi z avtorskimi pravicami. Trajalo je približno eno leto, da so igro odobrili, kar mi je šlo na roke, da sem se v tem času navadil besedilo. Prevod v slovenščino sem dobil, da sem sploh razumel, za kaj gre, v gledališču pa so me učili izgovorjave. Tam je bilo toliko smeha na moj račun, ampak je bilo zabavno in hkrati poučno.
In kaj se ti je zdelo najtežje pri jeziku?
Jaz pravim, da je tako, kot imamo mi potoški (široki »e«, kot ga izgovarjajo v Loškem Potoku – op. a.), njihov »Ä«. Ta »Ä« je bil zame najtežji, ker se črka »A« z dvema pikama v vsaki besedi lahko izgovori drugače oz. beseda pomeni nekaj povsem drugega. Res sem se trudil. Približno tako, kot je pri nas klóp oz. klôp.
Tvoja vloga pa je bila?
Igral sem slepega reveža, ki igra violino in prosi za denar. Režiserji imajo res neskončno idej. Seveda moja izgovorjava ni bila kot tista od domačinov. Režiser mi je naročil, naj povem en stavek tudi v slovenskem jeziku, da bodo gledalci vedeli, da nisem Šved. To je bilo zelo dobro sprejeto. Tudi uradni odzivi in kritike na predstavo so bili odlični.
Koliko časa pa je trajalo, da si jezik osvojil?
Da sem res lahko govoril in se sporazumeval brez težav, je trajalo pet let.
Švedi so znani kot zaprt, hladen narod. Kaj lahko ti poveš na to temo, glede na to, da si tujec? Te imajo za tujca?
Saj ni več veliko Švedov, samo jaz sem Šved! (smeh)
Ampak tvoj videz je res zelo vikinški!
Ja, ko hodim po ulici, me kar pozdravljajo! Mogoče prav zato (smeh). Nisem razmišljal o tem.
Nameravaš kdaj pozdraviti Švedsko v slovo in se vrniti domov?
Prej sem razmišljal, da bi prišel nazaj, ko bi hčerka Alma odrasla. Ampak zdaj, v tem obdobju, odkar sem doma, se bolj nagibam k temu, da ostanem tam, domov pa se vračam na vsake »kvatre«.
Kaj te bega pri odločitvi?
Pošteno povem, da je tukaj zame prenaporno. Jaz tega ne bi mogel zdržati. To je noro, ti povem! Tam bolj resno živim. Nimam družbe kot tu. Saj veš, nagnjen sem k sceni rock ‘n’ roll in bi žural, ampak zdržal pa najbrž ne! Poleg Alme je tudi partnerka tam. Dobro, da je tako razumevajoča! No, saj ima mir in lahko ustvarja ter riše.
Torej je tudi umetnica kot ti?
Da, Bojana Dimitrovski – ilustratorka. Ko sem videl, kako riše, sem rekel, da jaz nikoli več ne bom prijel svinčnika v roke!
Mislim, da večini ni znana ta tvoja vrlina ali nadarjenost…
Prej sem res več risal, kar tako… Risal sem obraze, portrete. Kot mulc.
Pa res več ne primeš svinčnika v roke, da bi kaj narisal?
No ja, veš, kaj sem delal nazadnje… Eno sliko sem risal tako, da sem vsak dan naredil eno potezo, potem pa je čez približno eno leto nekaj nastalo.
Bi morda našim bralcem narisal kaj abstraktnega, na hitro? Bliža se najlepši čas v letu…
No, daj!
Kako lepo, pristno, abstraktno in res hitro narisano! Ostajaš morda tudi v adventu doma?
Ne. Vsak čas bom moral nazaj. Za prihod sem se dobro dogovoril z delodajalcem. Dobil sem tri mesece dopusta. Neplačanega. Trije meseci so že mimo, ampak se mi vseeno ne mudi toliko, saj sem izvedel, da sta po mojem odhodu firmo zapustila dva kolega, kasneje še eden, in odkar sem tukaj, je šla firma v stečaj.
To pa ni ravno spodbudna novica.
Ja, nimam kaj. Saj lahko grem delat v bivšo firmo, posla je dovolj, ampak je zoprno, ker, kamorkoli prideš, si pol leta pripravnik. Jaz pa, poglej me, star maček z vsemi izpiti in vsem, kar potrebujem za svoje delo.
Morda že veš, kaj boš počel?
Slamnate strehe. To bom delal. To mi je zanimivo, saj je vse, kar so včasih uporabljali reveži oz. mali ljudje, danes modni hit, ki si ga mali človek ne more več privoščiti. Zmeraj me je zanimalo takšno delo, pri katerem lahko ustvarjaš z rokami. Saj sem šel v šolo za kamnoseka, ampak vonj po lesu in zvok motorne žage sta mi bila ljubša.
Kako pa si potem prišel do ideje, da bi se preizkusil v igranju?
Preizkusil sem se zgolj zato, da bom tudi med vikendi kaj počel. V GILŠ – gledališko igralsko lutkovno šolo sem hodil v Ljubljano. Vikende sem preživljal na predavanjih in vajah ter šolo uspešno zaključil. Fajn je bilo.
Torej igranje ali motorna žaga?
Zdaj pa si me! Imam samodisciplino. Potrebuješ jo pri mojem vsakodnevnem delu, kot tudi pri igranju v filmu. Delam na tak način, da kadar sem na filmu, sem res vesten in gledam na to, da me šef ne čaka. Tam je polno ljudi in ne moreš kar oditi ali izginiti. Predvsem ne zaradi maske. Imaš timing. Takrat maska, takrat kostum… Pač red je, in tako je prav. Pri mojem trenutnem oz. dosedanjem delu pa moraš tudi biti z glavo na pravem mestu, zaradi višine, visoke napetosti… No, tudi pri slamnatih strehah bo tako. Ampak naj bo tako. Razbijati drva in podirati drevesa je skoraj enako težko kot igrati! (smeh)
Se spomniš kakšne posebnosti, če primerjaš Švedsko in Slovenijo?
(smeh) Ja, zjutraj, ko greš na šiht, pelješ otroka v vrtec in potem še psa. Ker pes na Švedskem ne sme biti več kot tri ure sam. To pa sem se spomnil zato, ker me je Alma (hčerka – op. a.) enkrat vprašala oz. komentirala, da ji ni jasno, zakaj je morala ona najprej v vrtec in potem v šolo, psi pa gredo najprej v šolo in potem v vrtec! (smeh) No, pa tudi klobas Švedi ne znajo narediti!
Drago, hvala za tvoj čas in iskrenost. A eno vprašanje mi je še prišlo na misel. Kako bi se opisal z eno besedo?
Nekonvencionalen.
Morda še kaj za konec, poleg risbe in napisanega voščila od malo prej?
Všeč mi je tole: Ljudje, imejte se radi!
Jana Šega
