Poroka v preteklosti ni bila vedno logična posledica ljubezni, številne poroke so bile rezultat dogovora med družinama mladoporočencev. Kljub temu, da je marsikateri poroki bila odvzeta vsa romantika, je ta vključevala številne običaje. O tipični kočevski poroki težko govorimo, pa vendar smo izbrskali nekaj zanimivosti iz preteklosti.
Družine so od nekdaj rade vedele, kam bodo poročile svoje potomce. V ta namen so pred poroko hodili na poizvedovanja.
»Na Kočevskem so sklepali zakone pred prvo vojno šele po poizvedovanju o premoženju, nacionalnosti in veri. Posebno razlika v nacionalnosti je bila lahko velika ovira. Preden so šli snubit, so poslali nekoga, da je skrivoma poizvedel, ali se sploh splača priti. Navadno je to bila kakšna klepetava ženska, beračica, ki je dobro poznala širšo okolico. Pri kočevskih Nemcih je v hišo prišla z rjuho in se pri peči nanjo usedla – tako naj bi sedela na svojem. Začela je razgovor o snubitvi in če so se načelno strinjali, je gospodar ustrelil s puško (v starih časih z možnarjem). Tako so v vasi vedeli, da bo ohcet,« v svojem delu Tradicionalna svatba na Kočevskem razkriva Helena Ložar-Podlogar.
Na teh »srečanjih« med bodočimi družinami so pogovori potekali okrog bale. »Glede plačil so se dogovorili, kaj naj bi obsegala, nevesta je npr. sama pripravila balo v obliki blaga,« pojasnjuje Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje.
Čevelj pokazal, kdo od zakoncev bo prej umrl
O šegah in navadah Kočevarjev se je razpisal tudi evangeličanski župnik v Ljubljani, zgodovinar Theodor Elze. Ta priča, da so se na naših koncih poročali ob ponedeljkih, še pred tem pa ob četrtkih. Na predvečer poroke so mladi na nevestinem domu pomagali spletati venčke. Nevesta in družice so na glavi nosile vence iz umetnih rož, ki so po ugotovitvah Elze spominjali na južnonemški okras nevest. V prvi polovici 19. stoletja je ta naglavni okras, ki je bil zelo dragocen, odšel v pozabo.
Župnik opisuje tudi svatovski sprevod, ker se svatje peš ali s konji odpravijo proti domu mladoporočencev in med potjo delijo kruh. Sredi prejšnjega stoletja je ta navada počasi zamrla, navaja Helena Ložar-Podlogar v eseju Tradicionalna svatba na Kočevskem.
»Preden sta šla mlada spat, so nevesti razpletli kite, ji sezuli čevlje in nogavice, pred zakonsko posteljo je ženin vrgel vnic svoj čevelj in po njegovi legi so “ugotavljali”, kdo od mladoporočencev bo prej umrl; če leži čevelj s konico proti steni spalnice, pomeni, da bo smrt poklicala najprej ženina, če pa leži s konico proti zakonski postelji, bo prej umrla nevesta. Avtor Elze opozarja, da poznajo to vraževerno šego tudi v okolici Nurnberga, nadaljuje Ložar-Podlogarjeva, ki niza še ogromno zanimivosti iz zgodovine, vezanih na poroke.
Poroke na naših koncih so bile skozi zgodovino pod vplivom nemških običajev in okoliških Slovencev, zato težko govorimo o svojevrstnih kočevskih običajih. Poroke so se razlikovale v glavnem po pesmih, jeziku in v noši. Za Kočevje je značilna svečana noša. Ženska noša je sestavljena iz do gležnjev segajoče srajčne obleke z dolgimi širokimi rokavi, ki jo prekriva doma izdelana suknja, ki sega do kolen. Ženska obutev so črni čevlji, nad njimi pa volnene gamaše. Glava ženske, ki v rokah drži košaro, je zavita v ruto. Moška noša je iz širokih hlač iz grobega svetlega platna, srajce z dolgimi širokimi rokavi in ovratnikom. Srajca in hlače so v pasu opasane s pasom. Hlače, stisnjene v pasu se pod koleni končajo v črnih škornjih z zavihkom. Preko srajce in hlač leži dolg temen suknjič s sedalom. Na hrbtu je vreča. Glavo moškemu, ki ima v rokah sodček (barilček), zakriva širokokrajen klobuk.
Noša je bila za ženina in nevesto oziroma svate še posebej lepo izdelana, pojasnjujejo v Pokrajinskem muzeju Kočevje. Nevestam so v krilo dodali več platna. Na ruti je bilo več vezenja, ki je bilo še posebej lepo in delovalo še bolj slavnostno.
Skozi zgodovino so bile s poroko povezane številne vraže. Ponekod je veljalo, da se mlajši niso smeli poročiti pred starejšimi sorojenci. Nekateri običaji in velike ohceti so veljali zgolj za premožnejše pare. Revnejši pari si ob poroki niso obetali posebej slavnostnega dne, zgolj dejstvo, da ne bodo ostali sami in da se bo rodila nova delovna sila.
ml.